Absolutna zmeda duha

Ne vem, ali samo jaz osebno, ali gre za širši fenomen, ampak zelo sem zmeden. Mislim, nisem zmeden navznoter, glede sebe, ampak glede sveta. Ne vem več, kam se opreti za dejstva. Naj malce razložim. Dnevnik piše: na protestih 10 000 ljudi. Siol piše 5000. Marjan Ogorevec piše knjige o etiki bioenergetikov. In prepisuje knjige od Lazareva. Tako pravi kolega, ki je Lazareva bral. Domančič pravi, da zdravi gangreno spodnjih okončin. Ampak začuda ljudem še vedno režejo noge. Ljudje govorijo o odpuščanju in v isti sapi kritizirajo zlobne ljudi, ki vladajo temu svetu. Vsi kritizirajo znanost, vsi kritizirajo religijo, vsi kritizirajo neumneže, kulturnike, primitivce, revne (sami so si krivi), bogate (kradejo), ... Besede so izgubile pomen, ničesar več ni, kar bi bilo jasno. Nekdo mi govori o tujih vlagateljih - jaz pa sem mislil, da so to kapitalisti. V ZDA pa so postali "job creators". Spet mi govorijo, da je res neumno imeti v državni lasti podjetje, ki dela minus ali plus, in da je za mene (državljana) bolje, da se to proda tujemu vlagatelju. Ker potem bo imel on plus (in plačal davke) ali pa bo on imel minus. Kaj se zgodi, če ima kapitalist minus, pa nobeden ne pove. In koliko davkov bo plačal in komu? Ko Mencinger kaj pripomne, se mi zdi res fajn. Potem pa kdo, ki ga poznam reče, ja, ta Mencinger je res gnoj. Kdo je zdaj kdo, kdo je s kom in kdo je kaj in kaj je kdo?

Absolutna zmeda duha. Takoj bo pristopil teoretik zarote (hvalabogu praktikov ne poznam) in bo rekel, vidiš, oprali so ti možgane, zmeden in si in to je "njihov" cilj. Za "njihov" vstavi prosto po domišljiji.
Berem in berem in berem. Razmišljam, ampak opažam le eno stvar. Resnica je kompleksna in izmuzljiva, odvisna od opazovalca in krojena po meri njegovega uvida. Z Zu zdaj prebirava in gledava eno ameriško energy profiling zadevo - menda sem tip 3. Ogenj. Temeljna karakteristika - usmeritev k cilju. OK, recimo. Kaj je moj cilj? Več različnih na več različnih področjih. Kakšen je smisel? Whatever, bi rekel Wilko. In vesel sem, da imam zelo jasen cilj, kaj želim postati kot oseba. Tako negativno kot pozitivno sem zelo jasno profiliral svoj osebnostni cilj. Bolj sem mi oža polje moje zavesti, bolj je cilj jasen, bolj se mi svet kaže kot zmeden, kaotičen in nerazumljiv. Zato govorim o zmedi duha. Ničesar več ne razumem in mislim, da sem na dobri poti. Ko opazujem ljudi, kako se oklepajo gotovosti v svojem življenju, jih razumem. Ogorevc v svoji knjigi govori o egregorjih. Egregor je bitje, ki se ustvari s pomočjo intencije. Tako se spočne. Zelo lepo ga opiše in s tega vidika je knjiga, pa četudi prepisana, vsaj meni, dala nov uvid v naravo našega sveta. Ne gre za neko nadnaravno zadevo, neko čudno mistično inkorporirano bitje. Še najbližje je beseda ideologija. Vsi vemo, kako ideologija živi svoje življenje in na neki točki je ne moremo več razbiti na ljudi, ki jo mentalno hranijo. Ideologija živi kot samosvoja pošast, ki jo je nemogoče ubiti. Takoj sem pomislil na našega Janeza in Boruta. Onadva sta samo še svoja egregorja. Bitje, ki sta ga ustvarila, je nase prevzelo toliko samostojnosti, da osebe za njim ni več. Obema je pri ustvarjanju tega bitja pomagalo toliko ljudi, da se rezultatu ne gre čuditi. Sedaj niti podpore ljudi ne rabita več. Bitje je postalo tako močno, da ga je nemogoče odstraniti, četudi bi vsi ljudje spregledali in ga hoteli uničiti. Uničita ga lahko le sama. Sedaj razumem ta mirage, ki se nam odvija pred očmi. Nobena politična analiza mi ni pomagala, noben psiholog, rabil sem "prepisano knjigo". Če na svet okoli sebe pogledam na ta način, je veliko bolj jasen. Vsak človek vleče s sabo kup teh egregorjev, eni po stotine, eno pa eno samo ogromno pošast. Včasih vidiš človeka, ki mu egregor samo kuka izad hrbta, včasih človeka sploh ne vidiš več. Tudi človek, podoba človeka je egregor. Je bitje, ki ga dominira v njegovi človečnosti. Egregor nima etičnega predznaka. Človek brez egregorjev ne obstaja. So osnovni način bivanja človeka. Zato pravi Bruce Lee: "As you think, so shall you become"

Kaj torej mislimo in kakšna bitja moči pošiljamo v vesolje, med soljudi in v svoje telo? Jaz sem ustvaril enega, ki skrbi za zmedo. Ljudje, ki se z mano pogovarjajo, postanejo zmedeni, če ga spustim z verige. Rad ga imam in težko sem mu odpovem. Niti ne znam, kako. Ampak kanim se naučiti.

Dvig zavesti

Zadnje par dni sem imel kar nekaj zabavnih srečanj z birokracijo. Zato sem začel razmišljati o njej. Vtis imam, da število pravil raste. Vse postaja zelo komplicirano. To smo ugotovili že doma, ko je zaradi boleznih norih krav postalo iz danes na jutri prepovedano klati govedo doma. Ureditev klavnice na kmetiji pa je nočna mora. Ko sem na ministrstvu in veterinarski inšpekciji iskal odgovore, sem vedno naletel na enak vzorec. Standardi so sprejeti na evropski ravni. Vsaka država dobi okvir delovanja in včasih pravico do izjem. Tako se neglede na enake smernice izvajanje zakonodaje v posameznih državah precej razlikuje. Slovenija boleha za papeštvom. Zakonodaja vedno teži k bolj zapleteni interpretaciji smernic in vedno bolj stran od ljudi in dejanskega stanja na "terenu". Ravno v zgoraj navedenem primeru je avstrijska zakonodaja veliko bližje kmetu kot naša. Zakaj zakonodajalec postopa v tej smeri, je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da zakone pišejo, vsaj laični javnosti, popolnoma neznani ljudje. Če zakon vloži stranka, ga zanjo napiše "strokovni" svet. Nisem prepričan, ampak ponavadi se da izvedeti, kdo je to dejansko oblikoval. Ampak nikoli ne vidimo teh ljudi zagovarjati zakona in svojih odločitev. Predlog zakona gre v razpravo, ampak žal pri nas zakonodajno telo zakonov verjetno ne prebere dobro, če jih prebere, jih ne razume, in četudi bi jih bilo zmožno razumeti, ponavadi ne upajo kaj dosti pripomniti, ker gre za ozka strokovna področja. Že sam jezik, ki ga pisci uporabljajo, je čisti presežek zakompliciranosti nad jasnostjo. Kakšen pravnik bi tu rekel, ja, moramo biti jasni in res je, ampak jasno ne rabi biti tako slabo stilno oblikovano, da zna tekst razmeti samo posvečeni pisec ali razlagatelj takšnih godelj. Ker zame je to godlja. Če zakona ne razume moja mama, je zakon slab. Ne vsebina, forma. Zadnje čase opažam, da se ti neposredni navedki iz pravilnikov in zakonov nahajajo celo v brošurah za javnost, kar verjetno kaže, da je bil stik z realno zmožnostjo razumevanja povprečnega bralca zgubljen. Torej, po nekakšni navadi so naši (novi) zakoni na strožji strani glede na smernice, opisujejo neka stanja ali dajejo neka navodila, ki v praksi ne obstajajo in povzročajo obilico zapletov. Niso berljivi, jezik je težak in nerazumljivo zapleten. Ob vsem tem pa niti niso koherentni, kar je verjetno posledica popravkov ob zadnjih trenutkih, ko politika diktira ad-hoc popravke zaradi nekih kompromisov. Takšni zakoni ne služijo dobro in otežujejo življenje ljudi.
Na drugi strani kovanca se nahaja državljan, zaradi katerega se zakoni pišejo in sprejemajo. Trmasto vztrajanje Slovencev pri čisto napačni samopodobi sedaj že meji na parodijo. Slovenec je pošten, priden in zanesljiv. Hmja. Pošten je že, samo kaj razume pod besedo poštenost? Priden je, ampak za koga? Zanesljiv je, ampak hkrati popolnoma neprilagodljiv. Ne gre za pomanjkanje vrednot, gre za zelo prosto interpretacijo vsebine posamezne vrednote. Če spremljate ameriško politiko so vam znani njihovi biseri besedne umetnosti, slovenski politični retoriki ne zaostajajo dosti, če prav razumem, se hodijo celo šolat. Ko vrednote postanejo preširoke in praktično neuporabne, pride črka zakona. Menim, da v Sloveniji spremljamo ta proces v živo. Vse poskušamo regulirati, ker ne moremo več zaupati v nikogar. Če ti nekdo da račun, ker je opravil storitev, valda da ga plačaš. Ne, mi moramo imeti za to precej zapleteno zakonodajo, ki poleg tega, da še vedno ni uspešna pri izterjavi, oteži vsakdan vsem, ki imajo s tem stik. Kaj je zdaj kura in kaj jajce? Je zakonodaja povzročila izmikanje, opravičevanje nezakonskega ravnanja, ali je etično sporno dogajanje povzročilo zaostritev zakonodaj na vseh področjih? Mislim, da se to medsebojno oplaja in raste skupaj do točke, ko se zlomi. Nikakor pa ne vem, kdaj ta točka nastopi in kaj se zgodi po tem. Razumem pa, da zloma vrednot v neki družbi ne moremo popraviti pri odraslih ljudeh. Vrednote lahko zabetoniramo samo v otrocih, pa še tam obstaja naravna selekcija, ki določenim osebkom "podari" bolj široko razumevanje osnovnih vrednot. Če otroci ne dobijo tega, odraslih ne moreš popravljati, sigurno pa ne mimo njihove volje. Osebno živim že od malega v svetu, ki ga ne razumem - oziroma ga razumem vedno bolj. Zame je bila zapoved "ne laži" - jasna. Torej - vrednota "resnicoljubnost" je bila postavljena visoko. Zelo sem bil zmeden, ko sem videl, da je ta vrednota posod visoko cenjena, hkrati pa teptana na toliko načinov. Dolgo sem rabil, da sem dojel, da gre za razliko v pojmovanju vsebine te vrednote in da ni nujno, da to razumemo enako. Ljudje na splošno tarnajo o pomanjkanju vrednot in se hkrati pritožujejo nad neživljenjskostjo zakonov. Birokracija je naš stik s svetom tega stroja, ki raste iz potrebe in jo hkrati ustvarja. Rešitev vidim v vzgoji in določenih metodah, ki posamezniku pomagajo razumeti svoje čustveno in duševno življenje - s tem svoje reakcije in dejanja. Ko new-age govori o dvigu zavesti, je meni absolutno jasno, o čem govorijo. Žal oni tega ne razumejo niti najmanj.

Samopodoba, samoosmislitev, razmislek, preudarjanje. Kaj čutim in kaj vem? Kaj ne vem in kaj nočem čutiti? Kaj me jezi in kje sem pristranski? Kdaj poslušam in kdaj ne poslušam? Govorim resnico ali to, kar si želim, da bi resnica bila? Ne neprestan, ampak občasen vpogled v svoje mentalno življenje, je prvi korak, drugi korak je ustrezno delovanje. Budisti so že vse povedali. Samo prevesti moramo v naš svet. Vedno znova me presenetijo ljudje, ki bi jih nikakor ne označil kot "ne-moralne". Ko je treba utajiti davke, tam ga ni junaka. Vsak bo našel vsaj par izgovorov, zakaj je nemoralno obnašanje tu dopustno. Ravno danes sem doživel nekaj, kar lepo oriše naše lastne miselne akrobacije. Na šoli v Polhovem Gradcu sem hotel predstaviti aikido za otroke. Po parih dneh sem uspešno dobil na telefon ravnateljico. Gospa mi je takoj zabrusila, da je to nemogoče in naštela nekaj razlogov zakaj, ampak po glasu sem sklepal, da je razburjena. Nič nisem silil, rekel sem, da razumem in da ni problem, samo da vem, pri čem sem. Sedaj pa sledi hecen preobrat. V njenem glasu je bilo začutiti, da ne razume, zakaj se ne razburjam in začela mi je podrobno razlagati, zakaj to ne gre. Tokrat z opravičevalnim tonom. Spet sem ji dejal, da ne rabi razlagat, da razumem, da tega ne sme. Ampak gospa se ni dala. Hotela je, da bi razumel, da ni ona tista, ampak država, zakon, favšija, politika itd. Ona ne bi rekla ne. Jezimo se, ker ne smemo, in hkrati opravičujemo, ker bi radi, pa ne moremo. Večkrat naletim na podoben odziv. Če meni kdo reče, prekršil si zakon, jaz rečem - da - če sem ga res. Sam presodim in pri tem vztrajam. Če peljem prehitro, ne moledujem za nižje kazni. Sploh ne razumem, kako to poteka. Radar ti nameri 90 na 60, in ker je policaj dobre volje in ker obstaja merska napaka in ker si reven, pa ti bo napisal samo 10 km prekoračitve. Tam stoji policaj, oseba, ki ji zaupamo, da bo udejanjala zakone, ki namerno laže, ampak ker laže nam v korist, je pa ok in domov gremo srečni. Ampak merilec je pokazal 90. Kdo tu koga jebe zdaj. Ste plačali manj kazni, super. Ste žrtvovali svoj ponos in integriteto  ste sodelovali v degradaciji zdravega razuma ali ne? Da. Je zakon prestrog? Boste protestirali, pisali lokalnemu predstavniku stranke, ki vložila tak zakon in izrazili svoje mnenje? Ne. Lažje je degradirati sebe, pripisati krivo "sistemu" in iskati luknje. Vemo, da se zlo začne z majhnimi koraki. In brez zavestnega vpogleda vase jih delamo iz dneva v dan in na koncu se čudimo, kam smo prišli, da so naši župani "gotovi" in politiki prevaranti. Takšni so kot mi in vi, in ravno toliko jih je sram. In če jih sram zaleze, ko jih naskoči od zadaj, takrat udarijo z zakonom, in ta je strog. Strog je, ker se bojijo sebe in sebi ne zaupajo. Ni ga bolj zadrtega abstinenta od alkoholika.
Prejle sem napisal, da ne vem, kam točno vodi pretirana birokratizacija, verjetno do nekega zloma. Ampak obstaja še bližnja rešitev, to je paradržava - po domače mafija. Mafija deluje na principih  ki se nam sedaj umikajo. Spoštovanje, družina, poskrbi za svoje - in vse to ubiješ v betico ljudi z macolo. Učijo se hitro. Strah pred nasiljem, daleč smo prišli, če bo to postal ponoven motivator moralnega življenja. Raje bi videl dvig zavesti.

Ena debata

Spoštovani, z vami bi delil eno debato, ki poteka tako v meni kot za vsakim šankom. Gre za dilemo - kako se obnašati kot posameznik, kar se tiče trenutnega političnega stanja v državi. Imeli smo prvi krog volitev, katerih sem se nameraval udeležiti in oddati neveljavno glasovnico, pa potem tudi tega nisem naredil. Sem pa bil soočen z zanimivim argumentom glede participacije, ki bi ga rad delil z vami in kasneje še moj pogled.

Skrajnosti so - aktivna udeležba na politični sceni v okviru zakonskih možnosti proti popolni kategorični zavrnitvi vsake participacije v čemerkoli, kar diši po politiki. Argumentacija za slednjo držo gre takole nekako: Ne morem spremeniti sistema, ki je v sebi iztrošen in bolan tako, da ga poskušaš spreminjati - bolje je, da umre (in manj ga drezaš, prej bo hin) in iz pepela se bo dvignil drugačnem "sistem". Izhaja iz teorije miselnega zdrsa, o katerem govorijo nekateri znanstveniki in umetniki. Ne moremo s starimi očmi videti novih stvari, rabimo teleportacijo na drugo gledišče. Ne moremo  z starimi metodami priti do novih spoznanj. Odličen primer za to so veliki premiki v znanosti, ki so vedno pretresli temelje dolgotrajnih ustaljenih pogledov in metod (vesolje, evolucija, itd.) Upam, da razumete. Sam imam dvome v takšno razlago poteka zgodovine, ki je podobna zenovskemu pojmovanju časa. Gleda samo točke iz zgodovine in spregleda kontinuiteto razvoja. Torej, na nek način drži, ampak po drugi strani spet ne drži - predvsem pa nič ni tako enostavno. V debati, ki smo jo imeli, je bilo to predstavljeno na primeru države. Če ljudje absolutno nehamo participirati v demokratičnem procesu, bo ta izgubil svoj smisel in porodil se bo nov "sistem" - torej odmik od politike naj bi prinesel ta zdrs v novo poglavje bivanja človeka v političnem smislu. Sistem bi se moral zrušiti sam vase, in iz pepela bi nastalo nekaj novega.
Ne morem se strinjati. Kontraargumente sem poskušal razvijati na več nivojih. Teza o zdrsu je problematična. Je priljubljena v teoriji, nikakor pa ni jasna, četudi bi bila dejanska, pa je vezana na velikega posameznika (ali dva, tri), ki v določenem obdobju pridejo do podobnih spoznanj. Zdrs se ne dogaja množici. Ker je zavračanje močnega posameznika del ideje o rušitvi sedanjega sistema, ki temelji na vodilnih figurah, pride do rahlega neskladja, ki se sicer da dodatno utemeljevati. Da gre za zdrs, kjer ravno v vodstvenih kvalitetah posameznika pride do takšne in takšne spremembe, ki potem postane sprememba "sistema". Še bolj problematična je zame teorija, da odmik od demokratičnega sistema lahko prinese zrušitev sistema. Ta teza vsebuje toliko neizrečenih predpostavk, da sploh ne vem, kje začeti. Najbolj očitno se mi kaže tole: trenutni sistem je demokratičen samo po nazivu, ne pa po vsebini ali načinu izvajanja. Če se odmikamo od njega (od njegove ideje), prihajamo ravno tja, kjer smo zdaj in šli bomo šle dlje. Po padcu demokracije pride do oligarhije, potem do absolutizma, ki pripelje nazaj do demokracije. Vendar čutim v ljudeh neko fiksno idejo, da obstaja nekaj drugega, nek nov način sobivanja, delovanja, ki je v osnovi drugačen od teh naštetih. Vendar alternative ni, vsaj je ne poznam. Alternativa je ravno v udejanjanju demokracije, kot bi bila alternativa "komunizmu" udejanjanje komunizma in je alternativa katoliški cerkvi krščanska vera. Rešitve vidim samo v množičnem razumevanju in participaciji - in vem, da je to precej utopično. Naraven cilj toka civilizacij nas žene proti absolutizmu (oligarhijo že imamo), o kakšni demokraciji pri nas ni govora.
V pogovoru, kjer nisem veliko govoril, sem nazadnje šel v drugo smer, poudariti sem hotel zgled držav kjer demokracija deluje. Skandinavske države so lep zgled, ampak kaj je tista razlika? Sam izpostavljam vzgojo otrok in mladine. Demokracija je sistem, ki temelji na sodelovanju odraslih posameznikov. Poudarek je na "odraslosti". Edini način za dosego kakršnekoli trajne spremembe je vzgoja odraslih ljudi v določenem duhu specifičnih vrednot. Če tega sistema vrednot ni, je sistem demokracije nemogoč in tudi ne najbolj primeren. Berem čudovito knjigo, ki potrjuje moje mišljenje na vsakem koraku. "Država v megli" - Viljem Ščuka. On piše o pomanjkanju motivacije, jaz govorim o pomanjkanju ognja. Jaz govorim o izgubi vere, on tarna o pomanjkanju duhovnega vidika človeka. Človek vodi delavnice za "osebnostni razvoj šolarjev", tako da izobražuje mentorje, starše in otroke in hkrati teži šolskemu sistemu in ga poskuša spremeniti odznotraj. To je pristop - ampak tega so zmožni samo ljudje, ki so sami dosegli odraslost in živijo določene vrednote. Jaz delam aikido. Delam z otroki, ampak na drug način. In razmišljam, kam naj usmerim svoje moči, kam naj stopim in kje naj začnem. Ker stati zunaj in opazovati je nično, prazno in nesmiselno. Tudi v aikidu je vedno jasno, kdaj si "zunaj" in kdaj si "znotraj". In samo znotraj lahko nekaj spremeniš, ker ti postaneš os dogajanja. Zato trdim, da tisti, ki se odmikajo, bežijo. Ne sprejemajo sveta, kot je, ampak si z distanco ustvarjajo svoj svet, hkrati pa opazujejo dogajanje in ga komentirajo - seveda iz varne razdalje. Če hočemo premik, zdrs, spremembo, je treba noter. Mehko, nenasilno in preudarno, harmonično in odprto. Sebe postaviti za os dogajanja in svet se bo začel vrteti po naše.

Kaj nas briga?

Danes sem v stanju nevednosti. Imam dvome. Nimam odgovorov. Kaj narediti. Obdelovati svoj vrt ali pomagati sosedom? In kako mirno obdelovati svoj vrt, če leži na veliki skupni njivi, kjer sosedi še kako vplivajo na moje delo. Vidim napake, včasih vidim rešitve, včasih ne vidim rešitev, nikoli pa ne vem, ali je to sploh moja stvar in kaj je moja stvar, kaj me briga. Kaj nas briga?

V globalnem svetu obstajajo globalni problemi, menda bo že tako. Človek, ki s težavo krmari skozi družinsko življenje, kje najde on čas za globalne probleme. Bolj je svet odprt, bolj je človek, ki je nagnjen k reševanju problemov, nemočen. Zato se obrne navznoter, ker pred ogromnim zidom vsega "narobe" v svetu lahko samo onemiš. Ampak vedno pride do tebe. Četudi še tako hočemo, da nas ne briga, pride in nas udari, hočemo ali nočemo. Kako se odzvati, kakšne so obrambe in strategije, ki nam preprečujejo pasti pod težo?

Mislim, da je modro, da se o stvareh čim manj govori brez namena, da se kaj tudi naredi. To je dobro vodilo. Omeji svoje možgane na možno in uresničljivo, sanjaj, ampak ne bodi sanjač. Kako veš, kaj je možno? Težko, ampak s prakso delanja dobiš občutek. Zelo malo ljudi na svetu poznam, ki delujejo po tem principu in vsi so mi velik navdih. To so ponavadi malo hecni ljudje. Življenje jim gre tja, kamor gredo. Če rečejo, to bom naredil, to potem naredijo. Kakšna preprosta kvaliteta, ampak kako osnovna in kako pogrešana v sodobnem svetu. Poznati svoje moči in hkrati vedeti za svoje omejitve, to je umetnost. Še bolje je, ko jih vprašaš za nasvet - čeprav sam nerad sprašujem, ker se mi zdi, da je vsako spraševanje odveč. Odgovori so vedno neprijetni - pa ne v smislu pametovanja. Zahtevajo, da potrdiš resnost svojega vprašanja. Ker ta igra ne more biti igrana brez tega, da ti, sprašujoči, položiš sebe v roke mojstra in skloniš glavo ter sprejmeš odgovor. Za dober nasvet moraš stati na tleh, ki ti omogočajo dobro vprašanje. In vedno drži to, ko imaš dobro vprašanje, že veš odgovor. Iščeš samo še potrditev, ker sam sebi ne zaupaš. Mojster to ve, in ti veš, da mojster ve, in tako te je sram vprašanja.

Zato je moj nasvet zadnje čase, ko srečam zgubljeno dušo, en sam. Najdi človeka, ki mu zaupaš, in ga posnemaj, vzemi si ga za zgled. Vsak človek rabi mentorja, vzornika, vzgled, cilj, nasprotnika, sovražnika. Vsakič, ko to vprašam, v očeh duše vidim, da večina pozna vsaj eno tako osebo. Vidim pa tudi, da niso pripravljeni narediti prvega koraka. Ponavadi zaslišim brnenje možganov s klasičnimi: "Ja, ampak ..." Takrat vem, da še ne stojijo na tleh, kjer bi lahko svojemu mentorju zastavili vprašanje. Če ga mu zastavijo, jih odgovor pusti nezadovoljene, ker ne slišijo tistega, kar bi radi slišali. Vsak dober mentor je zelo verjetno na nekaterih področjih življenja totalen idiot. Ta vidik njegove osebnosti je tisto, kar ga dela človeškega in kar je upanje za vse nas. Niso naše napake tisto, kar nas definira, ampak naši uspehi.

Ko sem v stanju, kot sem danes, ko se zasipam z novicami iz sveta politike, usode naše male države, usode sebe in moje družine, mojih bližnjih, takrat vedno najdem moč v tem, da se zavem zgoraj napisanih stvari. Danes sem govoril s dežurno pravnico na Ministrstvu za socialo, delo itd. Na mojo pritožbo, za katero imajo 2 mesečni rok, po treh mesecih ni nobenega odgovora. Prijazen, mlad glas dekleta mi reče, da so zdaj na vrsti aprilske, torej imajo cca. 6 mesečno zamudo. Vpraša, kaj mi je storiti, naj sprožim upravni spor. Ona pravi: "Da". Jaz vprašam: "Kaj bom s tem dosegel?" Ona reče: "Nič, čakali boste še tam" Potem pa je vzela moje podatke, rekla, da če lahko pritožbo rešijo pozitivno, bodo to storili takoj, če pa ne, bo šla v redno proceduro. Šele zdaj vidim absurdnost tega. Bolj kot to pa je zanimivo opazovati čas, kjer živimo. Pišejo se zakoni, ki se jih ne zmoremo držati. Državni organi sami vede kršijo roke in samo nemočno skomigajo z rameni. Ampak ta zakon se ni spisal sam. Nekdo je odgovoren za delovanje pravne službe na ministrstvu. Kakšna kazen bo doletela ministrstvo in kdo za hudiča je sploh ministrstvo? Ob takih vprašanjih se mi začnejo porajati ideje, ki bi bile čisto izvedljive. Pa vendar se ne premaknem iz mrtve točke, ničesar ne naredim za to, da bi živel v državi, kjer bi vsaj uradni organi države spoštovali same sebe in skrbeli za minimum pravnega reda.
Nekoč sem začel biti politično dejaven v organizaciji, ki ima velik potencial. Ko sem se upiral svoji vlogi, mi je mentor navrgel nekaj v stilu: "Tu se lahko dokažeš, kaj boš pa drugega počel v življenju?" Meni se je takrat zdelo to zanimivo stališče, ampak vedno bolj ugotavljam, da se borim proti samemu sebi in da nasvet ni bil iz trte izvit način poceni motiviranja. Koliko takih, kot sem jaz, sedimo doma, niti ne volimo več in bentimo čez idiotizem, ki se širi kot ogenj. Tako smo pametni, pa ne razumemo osnove delovanje družbe, ki je participacija. Delovanje. Prevzemanje odgovornosti. Vsa vprašanja in dvomi so samo otročji izgovori. Kaj nas briga? In kdo je naš mentor? Kam želimo in kako?

Izguba vere

Rad bi pisal o izgubi vere. Govorim o zmožnosti vere, torej o sili, ki je prisotna v človeku, ki mu omogoča sprejeti nekaj za dano v nekem času in prostoru.  Gre za za neko zmožnost, ki ponavadi poraja dejanje. Vera v boga je samo eden izmed možnih načinov uporabe vere. Ponavadi pri veri sklepamo, da je njen predmet izven "razumske" zaznave - ravno zato rabimo vero, torej sprejetje nečesa na podlagi ne-razumskih razlogov. Jaz vere ne pogojujem z njenim predmetom. Vera je zame osnovno bitno delovanje človeka.

Ljudje smo imeli vedno skeptičen odnos do ustreznosti realnosti, kakršna se nam kaže. Opazili smo, da je vse spremenljivo, da nas duh vara, itd. Zato smo, ker biti varan je nevzdržno, svojo vero položili v nekaj izven sebe, kar nam podeljuje gotovost. Dokler smo držali vero v to zunanjo gotovo entiteto, smo lažje živeli. Potem pa je prišel en smotan Nemc in rekel: "Bog je mrtev." Metafizike ni več. Zunanji vir gotovosti je mrtev, človek poskusi stopiti na svoja ramena. Vir gotovosti je hotel prenesti v lasten organ, razum - fizično v možgane - tako se rodi vera v znanost. Znanost daje gotovost, ampak čisto drugačno vrsto gotovosti, kot jo je prej nudil bog. Tisti, ki so najbolj nagnjeni v vero v boga, imajo najmanj zaupanja v znanost. In tisti, ki so sprejeli znanost kot oporno točko, imajo izredno skeptičen odnos do vere. Večina pa jih tava vmes, stališča se premikajo.

Ker hočem govoriti o izgubi vere, moram razjasniti par stvari. Nikakor nočem govoriti o veri v boga. Tu ni problem v veri, ampak v tem, da boga ni. Ta koncept je mrtev. Tisto, kar mene zaposluje, je izguba vere. Zdi se mi bizarno, da z izgubo predmeta vere izgubimo vero samo. Enaka bizarnost se pojavi pri ljubezni - tega enostavno ne morem sprejeti - torej verjeti. Ljubezen in vero imaš - potem ju usmeriš na predmet, jima daš vsebino. Ljudje smo enako negotovi v vse, kot smo bili pred xy leti. Moj način delovanja do sveta je vera. Vera je podstat mojega bivanja, na veri stojim. Niti je ne morem izklopiti, vera je vedno tu, vedno je prisotna. Mogoče ste sedaj zmedeni, kako lahko govorim o izgubi vere, če govorim o tem, da je vera podstat bivanja. Mislim, da je stvar kompleksna. Dvom v vero pač temelji na veri v dvom. Izguba vere ni nič drugega kot vera v dvom, je manjko vere, ne-bit.
Včasih smo dvomili v svet, zato smo iznašli boga in vanj položili svojo vero, da nas svet ne vara. Ko smo prerasli to fazo in ubili boga, smo vero položili drug v drugega in vase. Razočaranja se vrstijo. Drugemu ne zaupamo, sebi tudi ne. Znanosti nočemo zaupati, ker je njen temelji bivanjski način dvom in je v osnovi - drugi v preobleki. Ker nam zmanjkuje možnosti, kam položiti svojo vero, smo se obrnili proti veri sami. Ne premoremo več vere, ne v ljudi, ne v stvari, ne v boga, še smrti ne sprejemamo. Nič ni nadomestilo te vere, obstaja samo manjko, zevajoča luknja človeškega potenciala.

Mislim, in verjetno vas veliko misli podobno, da nezaupanje in ne-vera pehata človeštvo v cikličnem boju rasti in propada. V praksi sedaj hitro naštejemo nekaj perečih ne-ver. Ni vere v ljudi, ni vere v politiko, ni vere v denar, ni vere v vrednote, ni vere v boga, ni vere v napredek, ni vere vase .... Vsak manjko vere na kateremkoli področju bi se dal zgodovinsko locirati, verjetno večkrat zapored v toku zgodovine. Vsaka ne-vera ponavadi rodi neko vero, ki jo nadomesti, dokler v človeku gori ogenj, ki jo lahko hrani. Izguba ognja tako pomeni nezmožnost vere, to pa lahko danes opazujete v kulminaciji vsakodnevnih bizarnosti. Mantra - konec je velikih idej - je samo kamuflaža za ne-vero v te ideje. Problem ni v manjku idej, problem je v ne-veri, ki je, vsaj zame, posledica izgube ognja. Seveda ne gre spregledati dejstva, da je nezaupanje idejam posledica groznih izroditev teh idej in več je bilo vere, večje so bile smrtne žrtve. Ravno danes praznujemo "praznik", katere posledica je nesmislena smrt miljonov. Kje se je začelo - spet en Nemc, ki je imel vero. Ampak rešitev ni ugasnitev vere. "Raje hoteti nič, kot nič hoteti!" - je credo nihilizma. Pri izgubi vere gre zame za absolutno sprejetje nihilizma - sprejmem nič, ker nočem (ne morem, ne znam) sebe postaviti za svojo vero. In v tem niču ne more iti nič narobe, če verjamem samo v lastno nemoč in praznino, bo rezultat tega verjetna nemoč in praznina duha - to ovrednotim kot najmanjše zlo in poskušam poskrbeti za čim več potreb, ki prinašajo hitro in enostavno zadovoljitev. Če sledimo misli, lahko rečemo, da je vera sedaj spet naredila krog do hedonizma? Mogoče res. Biti le prase v čim bolj nobel svinjaku vere ne zahteva. Biseri niso za svinje.

Vse se prične pri kultivaciji ognja, ki lahko hrani vero posameznika. Ampak vera je šele začetek, ki mu mora slediti dejanje. Vera vodi dejanja, po tem se pozna. Zato govorim o izgubi vere, ker ne vidim dejanj. Kdo izmed vas verjame v svoj dvom? Ampak malo kdo dvomi.

Idiotizem

Na sejmu Narava-Zdravje smo lahko vsako leto priča hordi ljudi, ki jih skrbi za svoje zdravje in so pripravljeni kupiti vse, kar bi lahko potencialno pomagalo. Vedno me zanima, kaj vse je na prodaj, kaj je letos hit, katero olje in katera masaža, katera zapestnica in katera terapija. Ampak nikoli se nisem še tako razjezil, kot sem se letos. Vedno se prizanesljivo smehljam merilcem bio-energije, raznim prodajalcem super zelišč, Herbalife entuziastom. Zakaj prizanesljivo? Ker je vsaj videti, kot da verjamejo v to, kar prodajajo, četudi o tem nimajo pojma. Letos pa sem naletel na stojnico, kjer se mi je res dvignil pritisk.

Prodajali so zapestnice. Zapestnice z nekim hudim imenom. V reklamne sporočilu je bil omenjen Einstein, kar je skoraj zagotovilo za prodajanje megle. Ok, prodajajo neko zapestnico. Ampak tam mrgoli ljudi. Bankovci romajo sem ter tja. Kaj se dogaja? Aha, izvajajo test. Naključni mimoidoči se mora postaviti na eno nogo, iztegniti roko od sebe (vstran) in potem ga je prodajalec testiral, ali je stabilen. Ni stabilen, ok. In tukaj pride super trik. V roko jim porine zapestnico in reče nekaj v stilu - čutite njeno energijo. Potem ponovno poskusi stabilnost in abrakadabra, osebek je postal neverjetno stabilen. Nejevera v očeh osebka zagotavlja skorajšnji nakup. Za popizdit. Zaradi političnih razlogov, ki jih tu ne bom navajal, nisem šel direkt vprašat tipov, ali vede nategujejo folk al sami ne vedo, kaj sploh počnejo. Glede na to, da so iz sveta borilnih veščin, skoraj zagotovo vedo. In najboljši del - zapestnica stane fucking 50 evrov.

Resnično ne morem pozabiti tega. Gloda me in gloda. Ne gloda me dejstvo, da ljudje mečejo stran 50 evrov za zapestnice, ki niso vredne 3 cente. To delajo vsak dan, ljudje mečejo denar skozi okno za svašta. Razumem, da je vrednost stvari arbitrarna in ljudje svobodno neumni. Ampak ne razumem pa prodajalcev. Ne razumem laži, ne razumem, kako lahko stojijo tam in razlagajo in razlagajo očitne laži, v katere sami ne verjamejo. (mogoče verjamejo v delovanje zapestnice, ampak sigurno dobro vedo, da test stabilnosti nima veze s kakršnokoli namišljeno vrednostjo zapestnice same) Ti ljudje nimajo obraza, nimajo duše in nimajo srca. Mene je sram za te ljudi. Ni me sram za bedake, ki prodajajo bedarije, ki nikomur ne pomagajo, dokler iskreno verjamejo, da jim pomagajo. Še vedno delajo iz dobrih nagibov, hočejo nekaj boljšega na svetu, četudi delajo slabo. Ampak ti prasci hudičevi kurbe ušive lažnive barabe hinavske, ti me razjezijo tako, da so izven milosti - ni kroga pekla za te ne-ljudi. Ker to niso ljudje.

Boste rekli, daj nehi, kaj pa je to takega, saj na isti način deluje vsak marketing. In res je. Recimo pralni prašek. Pralni prašek prodajajo kot izboljševalec družinske sreče. In ko v reklamah delajo teste z drugimi znamkami, očitno prikrajajo resnico. Ampak pralni prašek pere perilo, kupiš ga enkrat in če ne pere, kupiš drugega. Ampak nisem še naletel na oglas, ki bi trdil kaj takšnega: "Če perete s Persilom, boste 10% bolj srečni v življenju." Seveda to poskušajo povedati preko podob sreče, s katerimi te bombardirajo, torej delujejo na bolj finem nivoju in neposredno na podzavest človeka. Za tem ne stoji brezoblična koorporacija, ampak ekipa "strokovnjakov", ki se zelo resno ukvarjajo s tem, kaj in kako vpliva na človeka, da se počuti tako in tako in kako potem plasirati blagovno znamko v ta počutja. Glih prečital celo knjigo o tem. Ampak to me ni razjezilo niti približno toliko. Še sam ne vem zakaj, ampak nekje čutim razliko v teži dejanja. Prodajati zapestnice, ki ne delajo nič, s takšnim trikom, ni enako kot prodajati pralni prašek, ki pere, z obljubo zvišanja sreče lastne družine. Mogoče dejansko je kdo srečen zaradi čistega perila. Nobeden pa ne bo bolj stabilen zaradi blesave zapestnice. In ko potrošnik ugotovi, da ga pralni prašek ne dela srečnejšega, pač kupuje isto ali drugo znamko iz tisoč različnih razlogov ter išče ugodno razmerje med ceno in kvaliteto. Ta zapestnica pa je čisti nateg.

V osnovi pa me že dolgo časa zaposluje misel, ki vse to bolje razloži. Ko se z Zu pogovarjava, vedno pravi, da ne razume, zakaj me toliko jezijo te vsakdanje in nedolžne reči, kot so recimo horoskopi v časopisih, numerologija, feng shuj, "alternativna" medicina, itd. In večina ljudi, s katerimi se družim, se celo s tem ali ukvarjajo ali pa do tega gojijo nevtraleno/pozitiven odnos. In jaz ne razumem, kako ljudje tega ne razumejo. Kaj je tu za razumet? Začeti je verjetno treba nekje pri razsvetljenstvu. Ne zgodovinsko, ampak bitno. Kaj bom sprejel za resnično in kje stojim? In kaj izhaja iz mojega stojišča. Tukaj znam biti res zatežen. Torej, horoskop je pač nedolžna zabava za ene in resen pripomoček za druge. Tisti, ki stvar resno jemljejo, me motijo veliko manj kot tisti, ki to smatrajo za lahkotno branje. Nori ljudje so pač nori, norost sama po sebi ni nič slabega. Ampak plehkost "mnenj", to se mi zdi resno. Ljudje, ki bi morali razumeti, ne razumejo. Horoskop pač nima kaj delati v časopisu, ki želi delovati verodostojno. Kdor tega ne razume, ne razume ničesar. Ta kolektivna norost kaže na vse druge norosti. Ljudje johtajo po spletnih straneh, kako drugi ljudje ne spregledajo, kako jih politika nateguje, kako se jim krčijo pravice, kako živijo v zmoti glede realnosti. A sami bodo pri novici o novorojenčku hitro vprašali:"Kaj je pa po horoskopu?" Še vedno ne razumete, kaj hočem povedati? Narod voli to, kar narod voli pri nas, iz istega razloga kot verjame v horoskope. Gre za absoluten manjko biti. In ne rabite delati analizo neverjetnih odločitev narodov ali posameznikov, samo odprite par "resnih" časopisov in preglejte vsebino. Preglejte spletne portale. Glejte RTV cel dan. Pisana paleta "duhovnosti", ezoterike, alternativ, vere in mlatenje prazne slame. Na prvi pogled včasih zgleda, kot da poteka boj proti razumu. Proti logiki. Proti resnicoljubnosti. Proti načelom. Manjko biti. Kjer nastopi manjko biti, tam se prične zlo. V ljudeh je vidna shizofrenija, ki dovoljuje zlo. Občutek imam, da človek najde več ljudi, ki so pripravljeni verjeti v horoskop, kot ljudi, ki so pripravljeni verjeti v resnico. Pravijo, da je resnica subjektivna. O ne me jebat. Za take imam samo kladivo. Tu ni kaj verjet. In ljudem, ki so kupili zapestnico, iskreno sožalje.

Politični govor

Dragi bratje in sestre,

zbrali smo se tukaj, da bi razmislili o naši usodi, našem bivanju v tem omejen času in prostoru. Živimo v skupnosti arbitrarno določene velikosti, govorimo povezano vrsto dialektov in si delimo mnogo karakternih lastnosti, recimo pitje alkohola, namišljeno pridnost in še kaj. Tu sem zato, ker vas hočem predstavljati, vas, ki vam je življenje onemogočilo uvideti, kaj je za vas dobro in kaj slabo. Menim namreč, da vem bolje od vas, kaj bi vi hoteli, kot vi sami. Samo da jaz, v nasprotju z ljudmi, ki govorijo isto kot jaz, to resnično vem. Kako pa vi veste, da je temu tako? No, ne morete. Ampak, bratje in sestre, nekomu boste morali zaupati.

Če me izvolite za predsednika države, bom 4 leta plačan in ne bom na zavodu za zaposlovanje. Za to bi se vam iz srca rad zahvalil. Vendar me to žal ne zanima. Prav nič ne morem narediti tudi sedaj, ko nisem predsednik države. Na naslednjih volitvah lahko pritisnete na izvoljene predstavnike ljudstva, da pridejo pred mene s ponižno prošnjo, če bi jih popeljal v lepšo prihodnost. Takrat bom odvrnil - z veseljem, samo spremeniti morate ustavo tako, da bom lahko monarh. Kajti monarhu so ljudje, četudi nehote, zaupali, da bo naredil bolje, in za dobro čago so mu odsekali glavo, če je kaj zajebal. Ker te odgovornosti sedaj ne morem nositi, je biti politik rahlo neiskreno. Jaz pa nisem tak, bratje in sestre, jaz sem iskren človek. Jaz vam povem, da ne bi bil vaš predstavnik, četudi bi me izvolili. Ker tega, kar vi hočete, pač ni mogoče narediti. Ni ga upanja za človeštvo, ki bo poslušalo samo sebe. Človek ni bitje, za katerega se ima. Vse to bi vedeli, če nas narava ne bi obdarila s čudovito napravo, pozabljanjem. Izguba zgodovinskega spomina pogojuje ciklične rasti in padce človeštva. Sedaj se menda nahajamo na obratu. Res je, če tako pravi že ene 10 000 generacij, bo že držalo. Zdaj zdaj bo bolje ali slabše. Bratje in sestre, da, bolje bo in potem bo slabše. Potem bo spremenljivo do pretežno oblačno, soncem in kratkotrajnimi nevihtami. Povprečna vremenska napoved pove več o stanju človeštva kot katerakoli zgodovinska knjiga. Edino, kar je gotovo, je, da bo. In če že bo, lahko naredimo to znosno.

Bratje in sestre, rad bi naredil to državo znosno. Mislim, da je to velik cilj in trdo delo. Rad bi vam obljubil, da ne morem nič narediti in še to bolj slabo. Lagal vam pa ne bom. Mislite, da Finci radi živijo, kjer živijo? Po moje komaj zdržijo, da ne store samomora. In zato so si naredili vsaj sobivanje znosno. Tudi mi ne rabimo drugačnih ciljev kot znosnost. Podpovprečen razvoj - ampak razvoj, slabe ekonomske kazalce - ampak vsaj ekonomijo, povprečno socialo in zadovoljivo (sedi 2)zdravstvo. Univerzalni dohodek? Bratje in sestre, ne ga srat. Stopnja kriminala vsak primerljiva s sosednjimi deželami, da tuji kriminalci ne rinejo k nam. Nočem vam obljubljati sprememb, ker niso možne in so slabe. Obljubljam vam isto sranje v istem pakovanju, samo z nič lažmi. Iskreno si povejmo. Človek ne ve niti, zakaj je živ, vsaj 3/4 nas dvomi o smiselnosti česarkoli. Iskreno preslikajmo to v politiko. Ker slika se, ampak preko sit in leč, ki na koncu vse popačijo. Vedo naši vrli Janezi, kdo so in čemu so na svetu? Jaz ne vem. Sem, a vem pa, da če smo že tu, naredimo ta svet vsaj znosen za živet, ker ni prav nobenega razloga, da toliko ljudi trpi, samo zato ker toliko ljudi hoče več. Iskreno vam povem, bratje in sestre, vsi bomo crknili, tudi naši otroci in njih otroci, ves ta semenj ničevosti se bo razblinil v nič. Se jezite? Memento mori. Imate skrbi? No, minile bodo. Ampak ali se splača uničevat čisto vzdržno depresijo z veliki idejami in konstantnim naporom? Bratje in sestre, ne se toliko naprezat. Stopili smo v Nato, ker smo hoteli varnost, čeprav ni bilo nevarnosti. Sedaj ni nevarnosti, ampak še vedno pošljem kakega našega mladega, ki bi lahko bil doma čisto prijetno depresiven in nekoristen, v boj za res depresivne Afganistance. Ko smo naredili svojo državo, bi lahko res bili povprečni do povprečno slabi. Ne, mi hočemo v klub najboljših. Zdaj smo tam in glej ga zlomka, še manj radi smo povprečni ali povprečno slabi. Ne bom vam lagal, vse mine in če vemo, da kaj mine, so to politične strukture. Ko slišim kakega našega, ko reče da ne moremo iz EU, čeprav je še moj deda dal skozi 5 različnih državnih tvorb, si ne morem kaj, da mu ne pripišem resne duševne bolezni - neumnosti. Prav lepo slabo nam bo šlo tudi izven EU, če pa se peščica vrlih Slovencev neha pehati, nam lahko gre prav super fajn slabo.

Bratje in sestre, obljubim vam, da bom povišal davke, dokler me ne boste črtili. Te davke bom neučinkovito razdeljeval nazaj v vašo državo, pri čemer boste služili spet vi. Sploh ne rabim provizije za to, da delam slabo. Našo deželo bom popeljal iz Nata in iz OECD in iz EU in iz vseh članstev. Slabo nam lahko gre tudi brez tega - ni lepo jamrat v družbi tujcev. Kaznoval bom vsako hotenje po več, v res zoprn zapor bom vtaknil vse, ki bodo imeli ideje po boljšem svetu, ti so najnevarnejši. S tem bomo dosegli stabilnost, bratje in sestre. Stabilnost, po kateri vsi tako hrepenimo, to znosno lahkost bivanja, kjer smo lahko res temeljito nesrečni in brez vsakega smisla.

Zgodba o človeku

Zgodba je o meni. Jaz sem Tadej. Ime je vse, kar imam. Imam seveda tudi telo, hlače, stvari, itd. Ampak vse to je minljivo, ime bo moje za vedno. Je nekaj, kar me niti najmanj ne definira, predvsem zato, ker si ga nisem izbral sam. Zato ga nosim s takšno lahkoto. Smilijo se mi reveži, ki izberejo svoje ime. Hočejo biti definirani, zato se definirajo z vsem - še ime morajo spremeniti, da se počutijo eno sami s sabo. No, oni bodo rekli, da jim novo ime prinaša karkoli že, boljše nekaj ali več nečesa. Ampak v osnovi hočejo več definicije. Jaz sem svojo definicijo izgubil. Imam ime. Nisem ime. In rad se odzovem na svoje ime. Ko me nekdo pokliče, vem, da kliče mene, tisto, kar je shranil v svoj telefonski imenik - Tadej ta in ta. Zato se lahko sploh odzovem. Seveda ne mislim, da sem le to, kar drugi shranijo v svoj pomnilnik. Sem bivajoča stvar, mogoče beseda stvar ni ravno najboljša, je pa čisto dobra. Ampak ko dvignem telefon, sem le Tadej. Koliko sebe odigram v enem dnevu, je stvar dneva. Vedno igram sebe, samo jaz je vedno drugačen - enak je le v tem, da je igran. Kdo pa je tisti, ki igra? Ta isti, ki je igran.

Zelo mi je zabavno, ko mi ljudje razlagajo, da obstaja ego in kako se ga je treba znebiti. Nikoli ne razumem čisto, kaj govorijo, čeprav seveda dobro vem, kaj govorijo. Ta problem v moji glavi nastaja zelo pogosto. Zelo dobro vem, o čem ljudje govorijo, hkrati pa čisto ničesar ne razumem. Moji ubogi možgani so nekje potegnili črto in se odločili, da ne razumejo, kar ne razumejo. Kar nekaj časa sem vložil v to, da bi jih prepričal, da razumem, kar ne razumem, ampak nazadnje sem obupal. Če se vrnem k teoriji ega, torej obstajal naj bi nek del mene, ki se pretvarja, da je cel jaz, in to seveda ni pravi jaz. Pravi jaz je šele tam, kjer tega namišljenega jaza ni več - no, ko utihne. Ko nastane nič, tam je pravi jaz - enost, bit, božje, mnogo besed uporabljajo. Tam se počutijo dobro, ali, tisti bolj retorično nadarjeni, tam so dobro. Pravijo, da jim umanjka besed za ubeseditev teh stvari. Jaz pa vem. Kjer ni besed, ni misli, kjer ni misli, jih pač ni. Oni pravijo, da je to izničenje ega, jaz pravim, da je to bebavost duha. Tam, kjer sem eno z vsem, nisem nič z ničemer. Kakšen uspeh, ne misliti. Zdi se mi, da so ti ljudje parodija sami sebe. Ker ne znajo misliti, raje ne mislijo. Ker ne vidijo odgovorov, raje verjamejo, da jih ni. Vedno se čudno počutim, ko srečam ljudi, ki mi vztrajno pripovedujejo, da je za egom pravi jaz. Jaz pa dobro vem, da je za jazom samo jaz. Vem tudi več. Vem, da je jaz in oni za njim prazen ništrc. Je slovnična oblika. Ni nekaj.

Jaz je skozi zavedanje oblikovana samoiluzija kontinuitete nečesa bivajočega. Iluzija ni prisotnost zavesti, iluzija je popredmetenje, pa če še na tako subtilni ravni, te zavesti kot nečesa ločenega, samostoječega, časovnega, trajnega, spremenljivega. Zavest, ki sem jaz, je iz niča porajajoča in ima preposto vsebino, bolje rečeno, nima prav nikakršne. Vsebina zavesti je prazna, izjava, jaz sem, je najbolj prazna izjava izmed vseh. Ni konec vednosti človeka, veliko odkritje, veliki dar človeka. Jaz se mora ustvarit. Ne mislim s tem, da ima etično dolžnost, da se mora ustvariti, ampak eksistencialno. Jaz je neskončno porajanje zavesti o lastnem bivanju. In to porajanje je nekaj, kar na srečo ali žalost pri večini ljudi večino časa ni ozaveščeno. Naša telesna oblika ima močnega avtopilota. Upal bi si trditi, da poznam malo ljudi, ki se zavedajo svojega avtopilota. Avtopilot je namreč odličen,, glede na populacijo ljudi na zemlji. Avtopilot je to, kar smatramo za človeško. Večina stvari, ki jih delamo, delamo na podlagi avtopilota. In ljudje seveda skozi celo življenje nihajo za shizofrenijo. Vsake toliko se jim avtopilot zaplete z lastno zavestjo o sebi. Takrat si rečejo, in na žalost tudi vsem ostalim okoli sebe, glej ga zlomka, kako je moj ego slab, ta ego je res nemaren, treba je iti za njega, rešiti se njegovih spon in najti mir. Na vsaki stopnji samozavedanja so ljudje pripravljeni to odkritje poimenovati ego in si prizadevati, da pridejo za njega. Žal pa ne vedo, da je za njim stvar popolnoma enaka. Tako se iz misli, ki jih prebudi, trudijo priti v blaženo stanje ne-misli, da bi se notranji razkol umiril - pri tem pa to stanje imenujejo prisotnost, bog, eno itd... Nobenega boga ni, nobene prisotnosti z vsem, je samo nek nedifiniran občutek zadovoljstva - torej kemično stanje telesa, ki proizvaja ravno pravšnji koktail. Nobene zavesti ni v tem. Zavest o sebi je zelo zbrano in natančno zavedanje sebe kot zavedajočega se bitja. Tisto, kar nas dela drugačne od česarkoli v znanem vesolju, je popolnoma prazno vsebine, je prazno zavedanje o zavedanju. Smo posebni, ampak nič posebnega. Kaj to pomeni zame?

Zame to pomeni, da bom umrl. To zavedanje je časovno omejeno. Izgubim ga vsak dan za več ur, ampak ko se pojavi, je spet tam, enako kot včeraj. Ni se spremenilo in nikoli se ne spremeni. Spremeni se moj avtopliot, spremeni se moje telo, a moj jaz ostaja bolj ali manj enak. Predvidevam, iz opazovanja drugih, da se tudi zavest samozavedanja spreminja skozi leta, vendar sama zavest nikoli ne stopi izven sebe v časovnem smislu, vedno je v sedanjosti. Vse to sem napisal samo zato, da bi malo razložil, zakaj jaz ne razumem drugih ljudi, ampak jih razumem. Razumem, da so, kakršni so in razumem, da govorijo in delajo stvari, kar pač delajo. Razumem, da ne razumejo, kadar zapadejo v nesmisle in jih poskušajo osmiliti z več nesmisli. In hkrati ne razumem ničesar. Jaz se igram, ustvarjam. Mi se igramo. Pa s tem ne mislim nič slabega, neresnega, igra je lahko zelo resna. Večina ljudi sebe jemlje zelo resno, iz svojega avopilota zgradijo močno strukturo, ki jo poimenujejo jaz. Ta jaz potem vlečejo za sabo in jim je gradivo za neskončne debate. Jaz imam rad to, jaz grem tja, jaz nisem to, jaz, jaz, jaz, jaz. Pri nekaterih primerkih pride do prvega razcepa - ugotovijo, da morajo biti jaz za druge, čeprav so v sebi drugačni jaz. Nekateri se nekega dneva zbudijo in rečejo, joj, kaj je to za en jaz. Moj jaz je kr neki. In se odpravijo na pot izboljšanja jaza, ponavadi v fiktivno samoizničenje. Z nadomestnim jazom potem shajajo nekaj let, kmalu jih povozi avtopilot in proces se ponovi. Tretji se zavedajo igre in misel jih tako globoko pretrese, da jo takoj zakopljejo globoko globoko. Nekateri pa od spoznanja, da je jaz igra, ne povlečemo nobenih bistvenih konsekvenc.

Svojo eksistenco pustimo lebdeti v neskončnosti niča. Večino stvari opravi avtopilot, ki ga lažje kontroliramo. Zavedanje samo namreč zelo pozitivno vpliva, čeprav je v osnovi zelo nemočno proti bolj prvinskim silam, ki nas gibljejo. Odpade pa vsaj moralna nota. Ni in ne rabi nas bit več sram za to, kar počne avtopilot. Ko nas nekaj giblje, se gibljemo. Opazujemo, če se le da. Tako lahko doživimo trenutke sreče. Mislim, da se le tako da doživeti srečo. Mislim, da doživeti srečo in se je zvedati ni enako zadovoljiti potrebam avtopilota in opazovati njegovo ugodje. Mogoče pa je, tega ne vem. Vem samo, da ne razumem, kar ne razumem, ker se ne znam pretvarjati, da sem, kar nisem. Ker vem, nisem nekaj, ampak sem nič, ki se igra. Če se zaradi tega enak kot vesolje, potem bodi tako. Fiziki pravijo, da je možen nastanek vesolja igra niča, spontanost absolutnega ničesar. Mislim, da smo zelo podobni. Zavest kot fenomen je precej bolj neraziskana kot vesolje - žal je ne znamo spraviti v mere. Meni je iskreno žal, da je tako. Tako bi lažje razumeli, kdo smo in od kod ta čudna reč, ki je nič in hkrati vse, kar smo.

Ogenj

Ko gledam okoli sebe, vidim in čutim, kako ljudje tlijo. Malo jih vidim, ki gorijo.

Ogenj je živ. Ogenj gori. Ogenj ne dela, ne trudi se in nima pravega smisla. Zakuriš štedilnik in ogenj vedno enako nesmiselno gori. Ognju je vseeno. Njegovo življenje je v tem, da gori, da použije svojo lastno eksistenco in umre. Enako se zgodi, če ogenj le tli. Ampak s tlečim ognjem se skuha bolj malo.

Ogenj je strast, ogenj pleše.

V medsebojnih pogovorih nas doletijo težka vprašanja, če ne v pogovorih, pa v samoti, ko smo primorani poslušati tudi sebe. Večina se jih začne z Zakaj. V moji generaciji, v času, kjer bivam, se poraja velika kriza smisla, ki nosi s sabo praktične posledice. Kaj naj delam? Kaj naj postanem? Kam naj grem? Šola ne da več nobenega odgovora, družba je v krču, nihče te ne rabi, prepuščeni smo sami sebi in lastni iznajdljivosti. Ampak kako biti iznajdljiv, če nisi najprej iznašel sebe. V trenutku resnega samospraševanja odpadejo vse maske, ki jih živimo iz dneva v dan, ki smo se jih naučili nositi. Kaj je moj cilj, zakaj sem na svetu, naj bom mizar ali poslovni sekretar? Naj delam to, kar sem študiral, na kar so me tako ali drugače pripravljali  cca. 17 let mojega življenja, ali naj sledim svojemu notranjemu glasu, ki mi pravi, to ni to? In zakaj mi ne pravi še: To je to. Zakaj vedno vemo, kaj ne bi, namesto, da bi vedno vedeli, kaj bi? Živim svoje sanje, imam sploh še pravico do sanj? Kako naj vem, kaj so moje sanje?

Zavračam takšna vprašanja in zavračam predpostavke, ki stojijo za njimi. Čutim in vem, da obstajajo vprašanja, ki ne služijo ničemur. Demonska vprašanja, vprašaja zla in vprašanja dvoma. Njihov edini namen je provokacija, razkol, dvom, razcep. Zle misli. Zato kličem ogenj, da jih prečisti. Pekel ni kraj, kjer trpimo, ampak kraj, kjer se prerodimo, prekalimo. Kaj je ognju mar za smisle in kako naj sploh gori, če ga duši?



Človek bodi ogenj. Brez ognja smo le skeleti. Vsa naša dejanja so prazna in mrzla. Ampak saj ne gorimo zato, da bi delali. Ne se pustiti pretentati in goreti za delo. Ogenj nikoli ne gori za, ampak iz. Goreti ne pomeni, da najdemo smisel in da ga delamo s strastjo. Bedarije. Nobenih smislov ni. Ampak tudi nobenih nesmislov ni. Vprašajte otroka, ki še gori, zakaj? Preberite top pogled, ki ga vam bo namenil in vedite, da se neumnost zrcali od vas. In dobro si oglejte otroka, ki nima ognja. Bolj nesrečne kreature ni na svetu.

Vem, da vi vsi, beroči, dobro veste, koliko gorite. Te misli o ognju so izraz mojega ognja, ki je nekoč praktično zamrl. Sedaj gori in gori močno, pa čutim, da gori šele na pol. Misli, tukaj nanizane, nič ne povedo, kako zakuriti ali zakaj je ogenj umrl. Pri takih zadevah mi sili v misli Nietzsche, ki bi djal - kdor nima, nima. Kdor pa ma, pa uničuje z nezdravo prehrano, ženskami, drogami, alkoholom, .... Ne strinjam se.
Vsi imamo, večina uničuje. Zato najti čiste, velike in žareče ognje, da se bodo razširili po vseh, ki le tlijo. Ne kličem mesije, samo vem, da moram kultivirati svoj ogenj. Vse prevečkrat je od velikega ognja le požar. Če si ogenj, bo okoli tebe gorelo. In spet Nietzsche - kaj me briga, kaj bo zgorelo? Je mar ogenj kriv svoje vročine? Zato, da ne bi slučajno kaj zažgali, raje samo tlimo? Ne in ne.

Briga me, kaj bo zgorelo in nočem samo tleti.

O čem pisati?

Spoštovani,

o čem pisati? Pisal bom o mislih, ki me zasledujejo, preganjajo in napadajo. Mislih, ki jih ne zasledim nikjer v medijih, najdem pa jih v različnih knjigah iz različnih časovnih obdobij in stilov. Zadnja taka misel je kultura narcisizma, posamezniku narcisu. Prebil sem se skozi precej zagonetno knjigo B. M. Zupančiča, Tembatsu, sedaj pa me je na kjnižnih policah novosti pričakala knjiga Kultura Narcisizma, Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj - avtorja Christopherja Lascha. O čemer piše Zupančič sedaj, je Lasch pisal 79. (in verjetno še mnogo ljudi prej)

Knjige še nisem prebral do konca, zato danes ne bom pisal o tem . Gre za moj občutek, da ideje, misli, ki dozorevajo v moji glavi, dobivajo izdatno pomoč v obliki kakovostne literature, vse skupaj pa kulminira v izščiščen uvid, ki mi pomaga razumeti svet in ga videti v novi luči. Zelo sem vesel, ko se to zgodi, ker nikakor ne iščem knjig, ki jih berem - grem pred polico novosti in naberem. Zelo dober občutek je najti svoje misli v kjnigah. Končno. Še nekdo. In ponavadi bolje od mene, bolj strukturirano, jasno, obširno. Napajam se in razumem, da sem na pravi poti.

Drugi razlog za pisanje je, da mi vsaj ena oseba vztrajno govori, da je škoda, da vsebine svoje glave ne bi delil s svetom. Menda jo vedno znova presenetim s svojim pogledom na stvari. Upam, da bom presenetil tudi vas, pozitivno ali negativno. Upam, da bom zmogel čim manj pisati o dnevnopolitičnih zadevah, ker imam občutek, da so izguba časa, čeprav še kako pereče zadeve. Takšnih komentatorjev je dovolj, manjka predvsem ljudi na praktični ravni. Politika izgleda kot lastni komentator, kot svoja fasada. Komentirati komentatorje, no, kupite si kakšen časopis.

Katere ideje me obsedajo?

Izguba ognja. Izguba vere. Izguba kritičnega uma. Izguba poguma. Izguba empatije. Pozaba lepote.

O tem bom pisal, upam, ker moji možgani radi jemljejo svoja pota.