Dvig zavesti

Zadnje par dni sem imel kar nekaj zabavnih srečanj z birokracijo. Zato sem začel razmišljati o njej. Vtis imam, da število pravil raste. Vse postaja zelo komplicirano. To smo ugotovili že doma, ko je zaradi boleznih norih krav postalo iz danes na jutri prepovedano klati govedo doma. Ureditev klavnice na kmetiji pa je nočna mora. Ko sem na ministrstvu in veterinarski inšpekciji iskal odgovore, sem vedno naletel na enak vzorec. Standardi so sprejeti na evropski ravni. Vsaka država dobi okvir delovanja in včasih pravico do izjem. Tako se neglede na enake smernice izvajanje zakonodaje v posameznih državah precej razlikuje. Slovenija boleha za papeštvom. Zakonodaja vedno teži k bolj zapleteni interpretaciji smernic in vedno bolj stran od ljudi in dejanskega stanja na "terenu". Ravno v zgoraj navedenem primeru je avstrijska zakonodaja veliko bližje kmetu kot naša. Zakaj zakonodajalec postopa v tej smeri, je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da zakone pišejo, vsaj laični javnosti, popolnoma neznani ljudje. Če zakon vloži stranka, ga zanjo napiše "strokovni" svet. Nisem prepričan, ampak ponavadi se da izvedeti, kdo je to dejansko oblikoval. Ampak nikoli ne vidimo teh ljudi zagovarjati zakona in svojih odločitev. Predlog zakona gre v razpravo, ampak žal pri nas zakonodajno telo zakonov verjetno ne prebere dobro, če jih prebere, jih ne razume, in četudi bi jih bilo zmožno razumeti, ponavadi ne upajo kaj dosti pripomniti, ker gre za ozka strokovna področja. Že sam jezik, ki ga pisci uporabljajo, je čisti presežek zakompliciranosti nad jasnostjo. Kakšen pravnik bi tu rekel, ja, moramo biti jasni in res je, ampak jasno ne rabi biti tako slabo stilno oblikovano, da zna tekst razmeti samo posvečeni pisec ali razlagatelj takšnih godelj. Ker zame je to godlja. Če zakona ne razume moja mama, je zakon slab. Ne vsebina, forma. Zadnje čase opažam, da se ti neposredni navedki iz pravilnikov in zakonov nahajajo celo v brošurah za javnost, kar verjetno kaže, da je bil stik z realno zmožnostjo razumevanja povprečnega bralca zgubljen. Torej, po nekakšni navadi so naši (novi) zakoni na strožji strani glede na smernice, opisujejo neka stanja ali dajejo neka navodila, ki v praksi ne obstajajo in povzročajo obilico zapletov. Niso berljivi, jezik je težak in nerazumljivo zapleten. Ob vsem tem pa niti niso koherentni, kar je verjetno posledica popravkov ob zadnjih trenutkih, ko politika diktira ad-hoc popravke zaradi nekih kompromisov. Takšni zakoni ne služijo dobro in otežujejo življenje ljudi.
Na drugi strani kovanca se nahaja državljan, zaradi katerega se zakoni pišejo in sprejemajo. Trmasto vztrajanje Slovencev pri čisto napačni samopodobi sedaj že meji na parodijo. Slovenec je pošten, priden in zanesljiv. Hmja. Pošten je že, samo kaj razume pod besedo poštenost? Priden je, ampak za koga? Zanesljiv je, ampak hkrati popolnoma neprilagodljiv. Ne gre za pomanjkanje vrednot, gre za zelo prosto interpretacijo vsebine posamezne vrednote. Če spremljate ameriško politiko so vam znani njihovi biseri besedne umetnosti, slovenski politični retoriki ne zaostajajo dosti, če prav razumem, se hodijo celo šolat. Ko vrednote postanejo preširoke in praktično neuporabne, pride črka zakona. Menim, da v Sloveniji spremljamo ta proces v živo. Vse poskušamo regulirati, ker ne moremo več zaupati v nikogar. Če ti nekdo da račun, ker je opravil storitev, valda da ga plačaš. Ne, mi moramo imeti za to precej zapleteno zakonodajo, ki poleg tega, da še vedno ni uspešna pri izterjavi, oteži vsakdan vsem, ki imajo s tem stik. Kaj je zdaj kura in kaj jajce? Je zakonodaja povzročila izmikanje, opravičevanje nezakonskega ravnanja, ali je etično sporno dogajanje povzročilo zaostritev zakonodaj na vseh področjih? Mislim, da se to medsebojno oplaja in raste skupaj do točke, ko se zlomi. Nikakor pa ne vem, kdaj ta točka nastopi in kaj se zgodi po tem. Razumem pa, da zloma vrednot v neki družbi ne moremo popraviti pri odraslih ljudeh. Vrednote lahko zabetoniramo samo v otrocih, pa še tam obstaja naravna selekcija, ki določenim osebkom "podari" bolj široko razumevanje osnovnih vrednot. Če otroci ne dobijo tega, odraslih ne moreš popravljati, sigurno pa ne mimo njihove volje. Osebno živim že od malega v svetu, ki ga ne razumem - oziroma ga razumem vedno bolj. Zame je bila zapoved "ne laži" - jasna. Torej - vrednota "resnicoljubnost" je bila postavljena visoko. Zelo sem bil zmeden, ko sem videl, da je ta vrednota posod visoko cenjena, hkrati pa teptana na toliko načinov. Dolgo sem rabil, da sem dojel, da gre za razliko v pojmovanju vsebine te vrednote in da ni nujno, da to razumemo enako. Ljudje na splošno tarnajo o pomanjkanju vrednot in se hkrati pritožujejo nad neživljenjskostjo zakonov. Birokracija je naš stik s svetom tega stroja, ki raste iz potrebe in jo hkrati ustvarja. Rešitev vidim v vzgoji in določenih metodah, ki posamezniku pomagajo razumeti svoje čustveno in duševno življenje - s tem svoje reakcije in dejanja. Ko new-age govori o dvigu zavesti, je meni absolutno jasno, o čem govorijo. Žal oni tega ne razumejo niti najmanj.

Samopodoba, samoosmislitev, razmislek, preudarjanje. Kaj čutim in kaj vem? Kaj ne vem in kaj nočem čutiti? Kaj me jezi in kje sem pristranski? Kdaj poslušam in kdaj ne poslušam? Govorim resnico ali to, kar si želim, da bi resnica bila? Ne neprestan, ampak občasen vpogled v svoje mentalno življenje, je prvi korak, drugi korak je ustrezno delovanje. Budisti so že vse povedali. Samo prevesti moramo v naš svet. Vedno znova me presenetijo ljudje, ki bi jih nikakor ne označil kot "ne-moralne". Ko je treba utajiti davke, tam ga ni junaka. Vsak bo našel vsaj par izgovorov, zakaj je nemoralno obnašanje tu dopustno. Ravno danes sem doživel nekaj, kar lepo oriše naše lastne miselne akrobacije. Na šoli v Polhovem Gradcu sem hotel predstaviti aikido za otroke. Po parih dneh sem uspešno dobil na telefon ravnateljico. Gospa mi je takoj zabrusila, da je to nemogoče in naštela nekaj razlogov zakaj, ampak po glasu sem sklepal, da je razburjena. Nič nisem silil, rekel sem, da razumem in da ni problem, samo da vem, pri čem sem. Sedaj pa sledi hecen preobrat. V njenem glasu je bilo začutiti, da ne razume, zakaj se ne razburjam in začela mi je podrobno razlagati, zakaj to ne gre. Tokrat z opravičevalnim tonom. Spet sem ji dejal, da ne rabi razlagat, da razumem, da tega ne sme. Ampak gospa se ni dala. Hotela je, da bi razumel, da ni ona tista, ampak država, zakon, favšija, politika itd. Ona ne bi rekla ne. Jezimo se, ker ne smemo, in hkrati opravičujemo, ker bi radi, pa ne moremo. Večkrat naletim na podoben odziv. Če meni kdo reče, prekršil si zakon, jaz rečem - da - če sem ga res. Sam presodim in pri tem vztrajam. Če peljem prehitro, ne moledujem za nižje kazni. Sploh ne razumem, kako to poteka. Radar ti nameri 90 na 60, in ker je policaj dobre volje in ker obstaja merska napaka in ker si reven, pa ti bo napisal samo 10 km prekoračitve. Tam stoji policaj, oseba, ki ji zaupamo, da bo udejanjala zakone, ki namerno laže, ampak ker laže nam v korist, je pa ok in domov gremo srečni. Ampak merilec je pokazal 90. Kdo tu koga jebe zdaj. Ste plačali manj kazni, super. Ste žrtvovali svoj ponos in integriteto  ste sodelovali v degradaciji zdravega razuma ali ne? Da. Je zakon prestrog? Boste protestirali, pisali lokalnemu predstavniku stranke, ki vložila tak zakon in izrazili svoje mnenje? Ne. Lažje je degradirati sebe, pripisati krivo "sistemu" in iskati luknje. Vemo, da se zlo začne z majhnimi koraki. In brez zavestnega vpogleda vase jih delamo iz dneva v dan in na koncu se čudimo, kam smo prišli, da so naši župani "gotovi" in politiki prevaranti. Takšni so kot mi in vi, in ravno toliko jih je sram. In če jih sram zaleze, ko jih naskoči od zadaj, takrat udarijo z zakonom, in ta je strog. Strog je, ker se bojijo sebe in sebi ne zaupajo. Ni ga bolj zadrtega abstinenta od alkoholika.
Prejle sem napisal, da ne vem, kam točno vodi pretirana birokratizacija, verjetno do nekega zloma. Ampak obstaja še bližnja rešitev, to je paradržava - po domače mafija. Mafija deluje na principih  ki se nam sedaj umikajo. Spoštovanje, družina, poskrbi za svoje - in vse to ubiješ v betico ljudi z macolo. Učijo se hitro. Strah pred nasiljem, daleč smo prišli, če bo to postal ponoven motivator moralnega življenja. Raje bi videl dvig zavesti.

Ena debata

Spoštovani, z vami bi delil eno debato, ki poteka tako v meni kot za vsakim šankom. Gre za dilemo - kako se obnašati kot posameznik, kar se tiče trenutnega političnega stanja v državi. Imeli smo prvi krog volitev, katerih sem se nameraval udeležiti in oddati neveljavno glasovnico, pa potem tudi tega nisem naredil. Sem pa bil soočen z zanimivim argumentom glede participacije, ki bi ga rad delil z vami in kasneje še moj pogled.

Skrajnosti so - aktivna udeležba na politični sceni v okviru zakonskih možnosti proti popolni kategorični zavrnitvi vsake participacije v čemerkoli, kar diši po politiki. Argumentacija za slednjo držo gre takole nekako: Ne morem spremeniti sistema, ki je v sebi iztrošen in bolan tako, da ga poskušaš spreminjati - bolje je, da umre (in manj ga drezaš, prej bo hin) in iz pepela se bo dvignil drugačnem "sistem". Izhaja iz teorije miselnega zdrsa, o katerem govorijo nekateri znanstveniki in umetniki. Ne moremo s starimi očmi videti novih stvari, rabimo teleportacijo na drugo gledišče. Ne moremo  z starimi metodami priti do novih spoznanj. Odličen primer za to so veliki premiki v znanosti, ki so vedno pretresli temelje dolgotrajnih ustaljenih pogledov in metod (vesolje, evolucija, itd.) Upam, da razumete. Sam imam dvome v takšno razlago poteka zgodovine, ki je podobna zenovskemu pojmovanju časa. Gleda samo točke iz zgodovine in spregleda kontinuiteto razvoja. Torej, na nek način drži, ampak po drugi strani spet ne drži - predvsem pa nič ni tako enostavno. V debati, ki smo jo imeli, je bilo to predstavljeno na primeru države. Če ljudje absolutno nehamo participirati v demokratičnem procesu, bo ta izgubil svoj smisel in porodil se bo nov "sistem" - torej odmik od politike naj bi prinesel ta zdrs v novo poglavje bivanja človeka v političnem smislu. Sistem bi se moral zrušiti sam vase, in iz pepela bi nastalo nekaj novega.
Ne morem se strinjati. Kontraargumente sem poskušal razvijati na več nivojih. Teza o zdrsu je problematična. Je priljubljena v teoriji, nikakor pa ni jasna, četudi bi bila dejanska, pa je vezana na velikega posameznika (ali dva, tri), ki v določenem obdobju pridejo do podobnih spoznanj. Zdrs se ne dogaja množici. Ker je zavračanje močnega posameznika del ideje o rušitvi sedanjega sistema, ki temelji na vodilnih figurah, pride do rahlega neskladja, ki se sicer da dodatno utemeljevati. Da gre za zdrs, kjer ravno v vodstvenih kvalitetah posameznika pride do takšne in takšne spremembe, ki potem postane sprememba "sistema". Še bolj problematična je zame teorija, da odmik od demokratičnega sistema lahko prinese zrušitev sistema. Ta teza vsebuje toliko neizrečenih predpostavk, da sploh ne vem, kje začeti. Najbolj očitno se mi kaže tole: trenutni sistem je demokratičen samo po nazivu, ne pa po vsebini ali načinu izvajanja. Če se odmikamo od njega (od njegove ideje), prihajamo ravno tja, kjer smo zdaj in šli bomo šle dlje. Po padcu demokracije pride do oligarhije, potem do absolutizma, ki pripelje nazaj do demokracije. Vendar čutim v ljudeh neko fiksno idejo, da obstaja nekaj drugega, nek nov način sobivanja, delovanja, ki je v osnovi drugačen od teh naštetih. Vendar alternative ni, vsaj je ne poznam. Alternativa je ravno v udejanjanju demokracije, kot bi bila alternativa "komunizmu" udejanjanje komunizma in je alternativa katoliški cerkvi krščanska vera. Rešitve vidim samo v množičnem razumevanju in participaciji - in vem, da je to precej utopično. Naraven cilj toka civilizacij nas žene proti absolutizmu (oligarhijo že imamo), o kakšni demokraciji pri nas ni govora.
V pogovoru, kjer nisem veliko govoril, sem nazadnje šel v drugo smer, poudariti sem hotel zgled držav kjer demokracija deluje. Skandinavske države so lep zgled, ampak kaj je tista razlika? Sam izpostavljam vzgojo otrok in mladine. Demokracija je sistem, ki temelji na sodelovanju odraslih posameznikov. Poudarek je na "odraslosti". Edini način za dosego kakršnekoli trajne spremembe je vzgoja odraslih ljudi v določenem duhu specifičnih vrednot. Če tega sistema vrednot ni, je sistem demokracije nemogoč in tudi ne najbolj primeren. Berem čudovito knjigo, ki potrjuje moje mišljenje na vsakem koraku. "Država v megli" - Viljem Ščuka. On piše o pomanjkanju motivacije, jaz govorim o pomanjkanju ognja. Jaz govorim o izgubi vere, on tarna o pomanjkanju duhovnega vidika človeka. Človek vodi delavnice za "osebnostni razvoj šolarjev", tako da izobražuje mentorje, starše in otroke in hkrati teži šolskemu sistemu in ga poskuša spremeniti odznotraj. To je pristop - ampak tega so zmožni samo ljudje, ki so sami dosegli odraslost in živijo določene vrednote. Jaz delam aikido. Delam z otroki, ampak na drug način. In razmišljam, kam naj usmerim svoje moči, kam naj stopim in kje naj začnem. Ker stati zunaj in opazovati je nično, prazno in nesmiselno. Tudi v aikidu je vedno jasno, kdaj si "zunaj" in kdaj si "znotraj". In samo znotraj lahko nekaj spremeniš, ker ti postaneš os dogajanja. Zato trdim, da tisti, ki se odmikajo, bežijo. Ne sprejemajo sveta, kot je, ampak si z distanco ustvarjajo svoj svet, hkrati pa opazujejo dogajanje in ga komentirajo - seveda iz varne razdalje. Če hočemo premik, zdrs, spremembo, je treba noter. Mehko, nenasilno in preudarno, harmonično in odprto. Sebe postaviti za os dogajanja in svet se bo začel vrteti po naše.

Kaj nas briga?

Danes sem v stanju nevednosti. Imam dvome. Nimam odgovorov. Kaj narediti. Obdelovati svoj vrt ali pomagati sosedom? In kako mirno obdelovati svoj vrt, če leži na veliki skupni njivi, kjer sosedi še kako vplivajo na moje delo. Vidim napake, včasih vidim rešitve, včasih ne vidim rešitev, nikoli pa ne vem, ali je to sploh moja stvar in kaj je moja stvar, kaj me briga. Kaj nas briga?

V globalnem svetu obstajajo globalni problemi, menda bo že tako. Človek, ki s težavo krmari skozi družinsko življenje, kje najde on čas za globalne probleme. Bolj je svet odprt, bolj je človek, ki je nagnjen k reševanju problemov, nemočen. Zato se obrne navznoter, ker pred ogromnim zidom vsega "narobe" v svetu lahko samo onemiš. Ampak vedno pride do tebe. Četudi še tako hočemo, da nas ne briga, pride in nas udari, hočemo ali nočemo. Kako se odzvati, kakšne so obrambe in strategije, ki nam preprečujejo pasti pod težo?

Mislim, da je modro, da se o stvareh čim manj govori brez namena, da se kaj tudi naredi. To je dobro vodilo. Omeji svoje možgane na možno in uresničljivo, sanjaj, ampak ne bodi sanjač. Kako veš, kaj je možno? Težko, ampak s prakso delanja dobiš občutek. Zelo malo ljudi na svetu poznam, ki delujejo po tem principu in vsi so mi velik navdih. To so ponavadi malo hecni ljudje. Življenje jim gre tja, kamor gredo. Če rečejo, to bom naredil, to potem naredijo. Kakšna preprosta kvaliteta, ampak kako osnovna in kako pogrešana v sodobnem svetu. Poznati svoje moči in hkrati vedeti za svoje omejitve, to je umetnost. Še bolje je, ko jih vprašaš za nasvet - čeprav sam nerad sprašujem, ker se mi zdi, da je vsako spraševanje odveč. Odgovori so vedno neprijetni - pa ne v smislu pametovanja. Zahtevajo, da potrdiš resnost svojega vprašanja. Ker ta igra ne more biti igrana brez tega, da ti, sprašujoči, položiš sebe v roke mojstra in skloniš glavo ter sprejmeš odgovor. Za dober nasvet moraš stati na tleh, ki ti omogočajo dobro vprašanje. In vedno drži to, ko imaš dobro vprašanje, že veš odgovor. Iščeš samo še potrditev, ker sam sebi ne zaupaš. Mojster to ve, in ti veš, da mojster ve, in tako te je sram vprašanja.

Zato je moj nasvet zadnje čase, ko srečam zgubljeno dušo, en sam. Najdi človeka, ki mu zaupaš, in ga posnemaj, vzemi si ga za zgled. Vsak človek rabi mentorja, vzornika, vzgled, cilj, nasprotnika, sovražnika. Vsakič, ko to vprašam, v očeh duše vidim, da večina pozna vsaj eno tako osebo. Vidim pa tudi, da niso pripravljeni narediti prvega koraka. Ponavadi zaslišim brnenje možganov s klasičnimi: "Ja, ampak ..." Takrat vem, da še ne stojijo na tleh, kjer bi lahko svojemu mentorju zastavili vprašanje. Če ga mu zastavijo, jih odgovor pusti nezadovoljene, ker ne slišijo tistega, kar bi radi slišali. Vsak dober mentor je zelo verjetno na nekaterih področjih življenja totalen idiot. Ta vidik njegove osebnosti je tisto, kar ga dela človeškega in kar je upanje za vse nas. Niso naše napake tisto, kar nas definira, ampak naši uspehi.

Ko sem v stanju, kot sem danes, ko se zasipam z novicami iz sveta politike, usode naše male države, usode sebe in moje družine, mojih bližnjih, takrat vedno najdem moč v tem, da se zavem zgoraj napisanih stvari. Danes sem govoril s dežurno pravnico na Ministrstvu za socialo, delo itd. Na mojo pritožbo, za katero imajo 2 mesečni rok, po treh mesecih ni nobenega odgovora. Prijazen, mlad glas dekleta mi reče, da so zdaj na vrsti aprilske, torej imajo cca. 6 mesečno zamudo. Vpraša, kaj mi je storiti, naj sprožim upravni spor. Ona pravi: "Da". Jaz vprašam: "Kaj bom s tem dosegel?" Ona reče: "Nič, čakali boste še tam" Potem pa je vzela moje podatke, rekla, da če lahko pritožbo rešijo pozitivno, bodo to storili takoj, če pa ne, bo šla v redno proceduro. Šele zdaj vidim absurdnost tega. Bolj kot to pa je zanimivo opazovati čas, kjer živimo. Pišejo se zakoni, ki se jih ne zmoremo držati. Državni organi sami vede kršijo roke in samo nemočno skomigajo z rameni. Ampak ta zakon se ni spisal sam. Nekdo je odgovoren za delovanje pravne službe na ministrstvu. Kakšna kazen bo doletela ministrstvo in kdo za hudiča je sploh ministrstvo? Ob takih vprašanjih se mi začnejo porajati ideje, ki bi bile čisto izvedljive. Pa vendar se ne premaknem iz mrtve točke, ničesar ne naredim za to, da bi živel v državi, kjer bi vsaj uradni organi države spoštovali same sebe in skrbeli za minimum pravnega reda.
Nekoč sem začel biti politično dejaven v organizaciji, ki ima velik potencial. Ko sem se upiral svoji vlogi, mi je mentor navrgel nekaj v stilu: "Tu se lahko dokažeš, kaj boš pa drugega počel v življenju?" Meni se je takrat zdelo to zanimivo stališče, ampak vedno bolj ugotavljam, da se borim proti samemu sebi in da nasvet ni bil iz trte izvit način poceni motiviranja. Koliko takih, kot sem jaz, sedimo doma, niti ne volimo več in bentimo čez idiotizem, ki se širi kot ogenj. Tako smo pametni, pa ne razumemo osnove delovanje družbe, ki je participacija. Delovanje. Prevzemanje odgovornosti. Vsa vprašanja in dvomi so samo otročji izgovori. Kaj nas briga? In kdo je naš mentor? Kam želimo in kako?