Izguba vere

Rad bi pisal o izgubi vere. Govorim o zmožnosti vere, torej o sili, ki je prisotna v človeku, ki mu omogoča sprejeti nekaj za dano v nekem času in prostoru.  Gre za za neko zmožnost, ki ponavadi poraja dejanje. Vera v boga je samo eden izmed možnih načinov uporabe vere. Ponavadi pri veri sklepamo, da je njen predmet izven "razumske" zaznave - ravno zato rabimo vero, torej sprejetje nečesa na podlagi ne-razumskih razlogov. Jaz vere ne pogojujem z njenim predmetom. Vera je zame osnovno bitno delovanje človeka.

Ljudje smo imeli vedno skeptičen odnos do ustreznosti realnosti, kakršna se nam kaže. Opazili smo, da je vse spremenljivo, da nas duh vara, itd. Zato smo, ker biti varan je nevzdržno, svojo vero položili v nekaj izven sebe, kar nam podeljuje gotovost. Dokler smo držali vero v to zunanjo gotovo entiteto, smo lažje živeli. Potem pa je prišel en smotan Nemc in rekel: "Bog je mrtev." Metafizike ni več. Zunanji vir gotovosti je mrtev, človek poskusi stopiti na svoja ramena. Vir gotovosti je hotel prenesti v lasten organ, razum - fizično v možgane - tako se rodi vera v znanost. Znanost daje gotovost, ampak čisto drugačno vrsto gotovosti, kot jo je prej nudil bog. Tisti, ki so najbolj nagnjeni v vero v boga, imajo najmanj zaupanja v znanost. In tisti, ki so sprejeli znanost kot oporno točko, imajo izredno skeptičen odnos do vere. Večina pa jih tava vmes, stališča se premikajo.

Ker hočem govoriti o izgubi vere, moram razjasniti par stvari. Nikakor nočem govoriti o veri v boga. Tu ni problem v veri, ampak v tem, da boga ni. Ta koncept je mrtev. Tisto, kar mene zaposluje, je izguba vere. Zdi se mi bizarno, da z izgubo predmeta vere izgubimo vero samo. Enaka bizarnost se pojavi pri ljubezni - tega enostavno ne morem sprejeti - torej verjeti. Ljubezen in vero imaš - potem ju usmeriš na predmet, jima daš vsebino. Ljudje smo enako negotovi v vse, kot smo bili pred xy leti. Moj način delovanja do sveta je vera. Vera je podstat mojega bivanja, na veri stojim. Niti je ne morem izklopiti, vera je vedno tu, vedno je prisotna. Mogoče ste sedaj zmedeni, kako lahko govorim o izgubi vere, če govorim o tem, da je vera podstat bivanja. Mislim, da je stvar kompleksna. Dvom v vero pač temelji na veri v dvom. Izguba vere ni nič drugega kot vera v dvom, je manjko vere, ne-bit.
Včasih smo dvomili v svet, zato smo iznašli boga in vanj položili svojo vero, da nas svet ne vara. Ko smo prerasli to fazo in ubili boga, smo vero položili drug v drugega in vase. Razočaranja se vrstijo. Drugemu ne zaupamo, sebi tudi ne. Znanosti nočemo zaupati, ker je njen temelji bivanjski način dvom in je v osnovi - drugi v preobleki. Ker nam zmanjkuje možnosti, kam položiti svojo vero, smo se obrnili proti veri sami. Ne premoremo več vere, ne v ljudi, ne v stvari, ne v boga, še smrti ne sprejemamo. Nič ni nadomestilo te vere, obstaja samo manjko, zevajoča luknja človeškega potenciala.

Mislim, in verjetno vas veliko misli podobno, da nezaupanje in ne-vera pehata človeštvo v cikličnem boju rasti in propada. V praksi sedaj hitro naštejemo nekaj perečih ne-ver. Ni vere v ljudi, ni vere v politiko, ni vere v denar, ni vere v vrednote, ni vere v boga, ni vere v napredek, ni vere vase .... Vsak manjko vere na kateremkoli področju bi se dal zgodovinsko locirati, verjetno večkrat zapored v toku zgodovine. Vsaka ne-vera ponavadi rodi neko vero, ki jo nadomesti, dokler v človeku gori ogenj, ki jo lahko hrani. Izguba ognja tako pomeni nezmožnost vere, to pa lahko danes opazujete v kulminaciji vsakodnevnih bizarnosti. Mantra - konec je velikih idej - je samo kamuflaža za ne-vero v te ideje. Problem ni v manjku idej, problem je v ne-veri, ki je, vsaj zame, posledica izgube ognja. Seveda ne gre spregledati dejstva, da je nezaupanje idejam posledica groznih izroditev teh idej in več je bilo vere, večje so bile smrtne žrtve. Ravno danes praznujemo "praznik", katere posledica je nesmislena smrt miljonov. Kje se je začelo - spet en Nemc, ki je imel vero. Ampak rešitev ni ugasnitev vere. "Raje hoteti nič, kot nič hoteti!" - je credo nihilizma. Pri izgubi vere gre zame za absolutno sprejetje nihilizma - sprejmem nič, ker nočem (ne morem, ne znam) sebe postaviti za svojo vero. In v tem niču ne more iti nič narobe, če verjamem samo v lastno nemoč in praznino, bo rezultat tega verjetna nemoč in praznina duha - to ovrednotim kot najmanjše zlo in poskušam poskrbeti za čim več potreb, ki prinašajo hitro in enostavno zadovoljitev. Če sledimo misli, lahko rečemo, da je vera sedaj spet naredila krog do hedonizma? Mogoče res. Biti le prase v čim bolj nobel svinjaku vere ne zahteva. Biseri niso za svinje.

Vse se prične pri kultivaciji ognja, ki lahko hrani vero posameznika. Ampak vera je šele začetek, ki mu mora slediti dejanje. Vera vodi dejanja, po tem se pozna. Zato govorim o izgubi vere, ker ne vidim dejanj. Kdo izmed vas verjame v svoj dvom? Ampak malo kdo dvomi.

Idiotizem

Na sejmu Narava-Zdravje smo lahko vsako leto priča hordi ljudi, ki jih skrbi za svoje zdravje in so pripravljeni kupiti vse, kar bi lahko potencialno pomagalo. Vedno me zanima, kaj vse je na prodaj, kaj je letos hit, katero olje in katera masaža, katera zapestnica in katera terapija. Ampak nikoli se nisem še tako razjezil, kot sem se letos. Vedno se prizanesljivo smehljam merilcem bio-energije, raznim prodajalcem super zelišč, Herbalife entuziastom. Zakaj prizanesljivo? Ker je vsaj videti, kot da verjamejo v to, kar prodajajo, četudi o tem nimajo pojma. Letos pa sem naletel na stojnico, kjer se mi je res dvignil pritisk.

Prodajali so zapestnice. Zapestnice z nekim hudim imenom. V reklamne sporočilu je bil omenjen Einstein, kar je skoraj zagotovilo za prodajanje megle. Ok, prodajajo neko zapestnico. Ampak tam mrgoli ljudi. Bankovci romajo sem ter tja. Kaj se dogaja? Aha, izvajajo test. Naključni mimoidoči se mora postaviti na eno nogo, iztegniti roko od sebe (vstran) in potem ga je prodajalec testiral, ali je stabilen. Ni stabilen, ok. In tukaj pride super trik. V roko jim porine zapestnico in reče nekaj v stilu - čutite njeno energijo. Potem ponovno poskusi stabilnost in abrakadabra, osebek je postal neverjetno stabilen. Nejevera v očeh osebka zagotavlja skorajšnji nakup. Za popizdit. Zaradi političnih razlogov, ki jih tu ne bom navajal, nisem šel direkt vprašat tipov, ali vede nategujejo folk al sami ne vedo, kaj sploh počnejo. Glede na to, da so iz sveta borilnih veščin, skoraj zagotovo vedo. In najboljši del - zapestnica stane fucking 50 evrov.

Resnično ne morem pozabiti tega. Gloda me in gloda. Ne gloda me dejstvo, da ljudje mečejo stran 50 evrov za zapestnice, ki niso vredne 3 cente. To delajo vsak dan, ljudje mečejo denar skozi okno za svašta. Razumem, da je vrednost stvari arbitrarna in ljudje svobodno neumni. Ampak ne razumem pa prodajalcev. Ne razumem laži, ne razumem, kako lahko stojijo tam in razlagajo in razlagajo očitne laži, v katere sami ne verjamejo. (mogoče verjamejo v delovanje zapestnice, ampak sigurno dobro vedo, da test stabilnosti nima veze s kakršnokoli namišljeno vrednostjo zapestnice same) Ti ljudje nimajo obraza, nimajo duše in nimajo srca. Mene je sram za te ljudi. Ni me sram za bedake, ki prodajajo bedarije, ki nikomur ne pomagajo, dokler iskreno verjamejo, da jim pomagajo. Še vedno delajo iz dobrih nagibov, hočejo nekaj boljšega na svetu, četudi delajo slabo. Ampak ti prasci hudičevi kurbe ušive lažnive barabe hinavske, ti me razjezijo tako, da so izven milosti - ni kroga pekla za te ne-ljudi. Ker to niso ljudje.

Boste rekli, daj nehi, kaj pa je to takega, saj na isti način deluje vsak marketing. In res je. Recimo pralni prašek. Pralni prašek prodajajo kot izboljševalec družinske sreče. In ko v reklamah delajo teste z drugimi znamkami, očitno prikrajajo resnico. Ampak pralni prašek pere perilo, kupiš ga enkrat in če ne pere, kupiš drugega. Ampak nisem še naletel na oglas, ki bi trdil kaj takšnega: "Če perete s Persilom, boste 10% bolj srečni v življenju." Seveda to poskušajo povedati preko podob sreče, s katerimi te bombardirajo, torej delujejo na bolj finem nivoju in neposredno na podzavest človeka. Za tem ne stoji brezoblična koorporacija, ampak ekipa "strokovnjakov", ki se zelo resno ukvarjajo s tem, kaj in kako vpliva na človeka, da se počuti tako in tako in kako potem plasirati blagovno znamko v ta počutja. Glih prečital celo knjigo o tem. Ampak to me ni razjezilo niti približno toliko. Še sam ne vem zakaj, ampak nekje čutim razliko v teži dejanja. Prodajati zapestnice, ki ne delajo nič, s takšnim trikom, ni enako kot prodajati pralni prašek, ki pere, z obljubo zvišanja sreče lastne družine. Mogoče dejansko je kdo srečen zaradi čistega perila. Nobeden pa ne bo bolj stabilen zaradi blesave zapestnice. In ko potrošnik ugotovi, da ga pralni prašek ne dela srečnejšega, pač kupuje isto ali drugo znamko iz tisoč različnih razlogov ter išče ugodno razmerje med ceno in kvaliteto. Ta zapestnica pa je čisti nateg.

V osnovi pa me že dolgo časa zaposluje misel, ki vse to bolje razloži. Ko se z Zu pogovarjava, vedno pravi, da ne razume, zakaj me toliko jezijo te vsakdanje in nedolžne reči, kot so recimo horoskopi v časopisih, numerologija, feng shuj, "alternativna" medicina, itd. In večina ljudi, s katerimi se družim, se celo s tem ali ukvarjajo ali pa do tega gojijo nevtraleno/pozitiven odnos. In jaz ne razumem, kako ljudje tega ne razumejo. Kaj je tu za razumet? Začeti je verjetno treba nekje pri razsvetljenstvu. Ne zgodovinsko, ampak bitno. Kaj bom sprejel za resnično in kje stojim? In kaj izhaja iz mojega stojišča. Tukaj znam biti res zatežen. Torej, horoskop je pač nedolžna zabava za ene in resen pripomoček za druge. Tisti, ki stvar resno jemljejo, me motijo veliko manj kot tisti, ki to smatrajo za lahkotno branje. Nori ljudje so pač nori, norost sama po sebi ni nič slabega. Ampak plehkost "mnenj", to se mi zdi resno. Ljudje, ki bi morali razumeti, ne razumejo. Horoskop pač nima kaj delati v časopisu, ki želi delovati verodostojno. Kdor tega ne razume, ne razume ničesar. Ta kolektivna norost kaže na vse druge norosti. Ljudje johtajo po spletnih straneh, kako drugi ljudje ne spregledajo, kako jih politika nateguje, kako se jim krčijo pravice, kako živijo v zmoti glede realnosti. A sami bodo pri novici o novorojenčku hitro vprašali:"Kaj je pa po horoskopu?" Še vedno ne razumete, kaj hočem povedati? Narod voli to, kar narod voli pri nas, iz istega razloga kot verjame v horoskope. Gre za absoluten manjko biti. In ne rabite delati analizo neverjetnih odločitev narodov ali posameznikov, samo odprite par "resnih" časopisov in preglejte vsebino. Preglejte spletne portale. Glejte RTV cel dan. Pisana paleta "duhovnosti", ezoterike, alternativ, vere in mlatenje prazne slame. Na prvi pogled včasih zgleda, kot da poteka boj proti razumu. Proti logiki. Proti resnicoljubnosti. Proti načelom. Manjko biti. Kjer nastopi manjko biti, tam se prične zlo. V ljudeh je vidna shizofrenija, ki dovoljuje zlo. Občutek imam, da človek najde več ljudi, ki so pripravljeni verjeti v horoskop, kot ljudi, ki so pripravljeni verjeti v resnico. Pravijo, da je resnica subjektivna. O ne me jebat. Za take imam samo kladivo. Tu ni kaj verjet. In ljudem, ki so kupili zapestnico, iskreno sožalje.

Politični govor

Dragi bratje in sestre,

zbrali smo se tukaj, da bi razmislili o naši usodi, našem bivanju v tem omejen času in prostoru. Živimo v skupnosti arbitrarno določene velikosti, govorimo povezano vrsto dialektov in si delimo mnogo karakternih lastnosti, recimo pitje alkohola, namišljeno pridnost in še kaj. Tu sem zato, ker vas hočem predstavljati, vas, ki vam je življenje onemogočilo uvideti, kaj je za vas dobro in kaj slabo. Menim namreč, da vem bolje od vas, kaj bi vi hoteli, kot vi sami. Samo da jaz, v nasprotju z ljudmi, ki govorijo isto kot jaz, to resnično vem. Kako pa vi veste, da je temu tako? No, ne morete. Ampak, bratje in sestre, nekomu boste morali zaupati.

Če me izvolite za predsednika države, bom 4 leta plačan in ne bom na zavodu za zaposlovanje. Za to bi se vam iz srca rad zahvalil. Vendar me to žal ne zanima. Prav nič ne morem narediti tudi sedaj, ko nisem predsednik države. Na naslednjih volitvah lahko pritisnete na izvoljene predstavnike ljudstva, da pridejo pred mene s ponižno prošnjo, če bi jih popeljal v lepšo prihodnost. Takrat bom odvrnil - z veseljem, samo spremeniti morate ustavo tako, da bom lahko monarh. Kajti monarhu so ljudje, četudi nehote, zaupali, da bo naredil bolje, in za dobro čago so mu odsekali glavo, če je kaj zajebal. Ker te odgovornosti sedaj ne morem nositi, je biti politik rahlo neiskreno. Jaz pa nisem tak, bratje in sestre, jaz sem iskren človek. Jaz vam povem, da ne bi bil vaš predstavnik, četudi bi me izvolili. Ker tega, kar vi hočete, pač ni mogoče narediti. Ni ga upanja za človeštvo, ki bo poslušalo samo sebe. Človek ni bitje, za katerega se ima. Vse to bi vedeli, če nas narava ne bi obdarila s čudovito napravo, pozabljanjem. Izguba zgodovinskega spomina pogojuje ciklične rasti in padce človeštva. Sedaj se menda nahajamo na obratu. Res je, če tako pravi že ene 10 000 generacij, bo že držalo. Zdaj zdaj bo bolje ali slabše. Bratje in sestre, da, bolje bo in potem bo slabše. Potem bo spremenljivo do pretežno oblačno, soncem in kratkotrajnimi nevihtami. Povprečna vremenska napoved pove več o stanju človeštva kot katerakoli zgodovinska knjiga. Edino, kar je gotovo, je, da bo. In če že bo, lahko naredimo to znosno.

Bratje in sestre, rad bi naredil to državo znosno. Mislim, da je to velik cilj in trdo delo. Rad bi vam obljubil, da ne morem nič narediti in še to bolj slabo. Lagal vam pa ne bom. Mislite, da Finci radi živijo, kjer živijo? Po moje komaj zdržijo, da ne store samomora. In zato so si naredili vsaj sobivanje znosno. Tudi mi ne rabimo drugačnih ciljev kot znosnost. Podpovprečen razvoj - ampak razvoj, slabe ekonomske kazalce - ampak vsaj ekonomijo, povprečno socialo in zadovoljivo (sedi 2)zdravstvo. Univerzalni dohodek? Bratje in sestre, ne ga srat. Stopnja kriminala vsak primerljiva s sosednjimi deželami, da tuji kriminalci ne rinejo k nam. Nočem vam obljubljati sprememb, ker niso možne in so slabe. Obljubljam vam isto sranje v istem pakovanju, samo z nič lažmi. Iskreno si povejmo. Človek ne ve niti, zakaj je živ, vsaj 3/4 nas dvomi o smiselnosti česarkoli. Iskreno preslikajmo to v politiko. Ker slika se, ampak preko sit in leč, ki na koncu vse popačijo. Vedo naši vrli Janezi, kdo so in čemu so na svetu? Jaz ne vem. Sem, a vem pa, da če smo že tu, naredimo ta svet vsaj znosen za živet, ker ni prav nobenega razloga, da toliko ljudi trpi, samo zato ker toliko ljudi hoče več. Iskreno vam povem, bratje in sestre, vsi bomo crknili, tudi naši otroci in njih otroci, ves ta semenj ničevosti se bo razblinil v nič. Se jezite? Memento mori. Imate skrbi? No, minile bodo. Ampak ali se splača uničevat čisto vzdržno depresijo z veliki idejami in konstantnim naporom? Bratje in sestre, ne se toliko naprezat. Stopili smo v Nato, ker smo hoteli varnost, čeprav ni bilo nevarnosti. Sedaj ni nevarnosti, ampak še vedno pošljem kakega našega mladega, ki bi lahko bil doma čisto prijetno depresiven in nekoristen, v boj za res depresivne Afganistance. Ko smo naredili svojo državo, bi lahko res bili povprečni do povprečno slabi. Ne, mi hočemo v klub najboljših. Zdaj smo tam in glej ga zlomka, še manj radi smo povprečni ali povprečno slabi. Ne bom vam lagal, vse mine in če vemo, da kaj mine, so to politične strukture. Ko slišim kakega našega, ko reče da ne moremo iz EU, čeprav je še moj deda dal skozi 5 različnih državnih tvorb, si ne morem kaj, da mu ne pripišem resne duševne bolezni - neumnosti. Prav lepo slabo nam bo šlo tudi izven EU, če pa se peščica vrlih Slovencev neha pehati, nam lahko gre prav super fajn slabo.

Bratje in sestre, obljubim vam, da bom povišal davke, dokler me ne boste črtili. Te davke bom neučinkovito razdeljeval nazaj v vašo državo, pri čemer boste služili spet vi. Sploh ne rabim provizije za to, da delam slabo. Našo deželo bom popeljal iz Nata in iz OECD in iz EU in iz vseh članstev. Slabo nam lahko gre tudi brez tega - ni lepo jamrat v družbi tujcev. Kaznoval bom vsako hotenje po več, v res zoprn zapor bom vtaknil vse, ki bodo imeli ideje po boljšem svetu, ti so najnevarnejši. S tem bomo dosegli stabilnost, bratje in sestre. Stabilnost, po kateri vsi tako hrepenimo, to znosno lahkost bivanja, kjer smo lahko res temeljito nesrečni in brez vsakega smisla.

Zgodba o človeku

Zgodba je o meni. Jaz sem Tadej. Ime je vse, kar imam. Imam seveda tudi telo, hlače, stvari, itd. Ampak vse to je minljivo, ime bo moje za vedno. Je nekaj, kar me niti najmanj ne definira, predvsem zato, ker si ga nisem izbral sam. Zato ga nosim s takšno lahkoto. Smilijo se mi reveži, ki izberejo svoje ime. Hočejo biti definirani, zato se definirajo z vsem - še ime morajo spremeniti, da se počutijo eno sami s sabo. No, oni bodo rekli, da jim novo ime prinaša karkoli že, boljše nekaj ali več nečesa. Ampak v osnovi hočejo več definicije. Jaz sem svojo definicijo izgubil. Imam ime. Nisem ime. In rad se odzovem na svoje ime. Ko me nekdo pokliče, vem, da kliče mene, tisto, kar je shranil v svoj telefonski imenik - Tadej ta in ta. Zato se lahko sploh odzovem. Seveda ne mislim, da sem le to, kar drugi shranijo v svoj pomnilnik. Sem bivajoča stvar, mogoče beseda stvar ni ravno najboljša, je pa čisto dobra. Ampak ko dvignem telefon, sem le Tadej. Koliko sebe odigram v enem dnevu, je stvar dneva. Vedno igram sebe, samo jaz je vedno drugačen - enak je le v tem, da je igran. Kdo pa je tisti, ki igra? Ta isti, ki je igran.

Zelo mi je zabavno, ko mi ljudje razlagajo, da obstaja ego in kako se ga je treba znebiti. Nikoli ne razumem čisto, kaj govorijo, čeprav seveda dobro vem, kaj govorijo. Ta problem v moji glavi nastaja zelo pogosto. Zelo dobro vem, o čem ljudje govorijo, hkrati pa čisto ničesar ne razumem. Moji ubogi možgani so nekje potegnili črto in se odločili, da ne razumejo, kar ne razumejo. Kar nekaj časa sem vložil v to, da bi jih prepričal, da razumem, kar ne razumem, ampak nazadnje sem obupal. Če se vrnem k teoriji ega, torej obstajal naj bi nek del mene, ki se pretvarja, da je cel jaz, in to seveda ni pravi jaz. Pravi jaz je šele tam, kjer tega namišljenega jaza ni več - no, ko utihne. Ko nastane nič, tam je pravi jaz - enost, bit, božje, mnogo besed uporabljajo. Tam se počutijo dobro, ali, tisti bolj retorično nadarjeni, tam so dobro. Pravijo, da jim umanjka besed za ubeseditev teh stvari. Jaz pa vem. Kjer ni besed, ni misli, kjer ni misli, jih pač ni. Oni pravijo, da je to izničenje ega, jaz pravim, da je to bebavost duha. Tam, kjer sem eno z vsem, nisem nič z ničemer. Kakšen uspeh, ne misliti. Zdi se mi, da so ti ljudje parodija sami sebe. Ker ne znajo misliti, raje ne mislijo. Ker ne vidijo odgovorov, raje verjamejo, da jih ni. Vedno se čudno počutim, ko srečam ljudi, ki mi vztrajno pripovedujejo, da je za egom pravi jaz. Jaz pa dobro vem, da je za jazom samo jaz. Vem tudi več. Vem, da je jaz in oni za njim prazen ništrc. Je slovnična oblika. Ni nekaj.

Jaz je skozi zavedanje oblikovana samoiluzija kontinuitete nečesa bivajočega. Iluzija ni prisotnost zavesti, iluzija je popredmetenje, pa če še na tako subtilni ravni, te zavesti kot nečesa ločenega, samostoječega, časovnega, trajnega, spremenljivega. Zavest, ki sem jaz, je iz niča porajajoča in ima preposto vsebino, bolje rečeno, nima prav nikakršne. Vsebina zavesti je prazna, izjava, jaz sem, je najbolj prazna izjava izmed vseh. Ni konec vednosti človeka, veliko odkritje, veliki dar človeka. Jaz se mora ustvarit. Ne mislim s tem, da ima etično dolžnost, da se mora ustvariti, ampak eksistencialno. Jaz je neskončno porajanje zavesti o lastnem bivanju. In to porajanje je nekaj, kar na srečo ali žalost pri večini ljudi večino časa ni ozaveščeno. Naša telesna oblika ima močnega avtopilota. Upal bi si trditi, da poznam malo ljudi, ki se zavedajo svojega avtopilota. Avtopilot je namreč odličen,, glede na populacijo ljudi na zemlji. Avtopilot je to, kar smatramo za človeško. Večina stvari, ki jih delamo, delamo na podlagi avtopilota. In ljudje seveda skozi celo življenje nihajo za shizofrenijo. Vsake toliko se jim avtopilot zaplete z lastno zavestjo o sebi. Takrat si rečejo, in na žalost tudi vsem ostalim okoli sebe, glej ga zlomka, kako je moj ego slab, ta ego je res nemaren, treba je iti za njega, rešiti se njegovih spon in najti mir. Na vsaki stopnji samozavedanja so ljudje pripravljeni to odkritje poimenovati ego in si prizadevati, da pridejo za njega. Žal pa ne vedo, da je za njim stvar popolnoma enaka. Tako se iz misli, ki jih prebudi, trudijo priti v blaženo stanje ne-misli, da bi se notranji razkol umiril - pri tem pa to stanje imenujejo prisotnost, bog, eno itd... Nobenega boga ni, nobene prisotnosti z vsem, je samo nek nedifiniran občutek zadovoljstva - torej kemično stanje telesa, ki proizvaja ravno pravšnji koktail. Nobene zavesti ni v tem. Zavest o sebi je zelo zbrano in natančno zavedanje sebe kot zavedajočega se bitja. Tisto, kar nas dela drugačne od česarkoli v znanem vesolju, je popolnoma prazno vsebine, je prazno zavedanje o zavedanju. Smo posebni, ampak nič posebnega. Kaj to pomeni zame?

Zame to pomeni, da bom umrl. To zavedanje je časovno omejeno. Izgubim ga vsak dan za več ur, ampak ko se pojavi, je spet tam, enako kot včeraj. Ni se spremenilo in nikoli se ne spremeni. Spremeni se moj avtopliot, spremeni se moje telo, a moj jaz ostaja bolj ali manj enak. Predvidevam, iz opazovanja drugih, da se tudi zavest samozavedanja spreminja skozi leta, vendar sama zavest nikoli ne stopi izven sebe v časovnem smislu, vedno je v sedanjosti. Vse to sem napisal samo zato, da bi malo razložil, zakaj jaz ne razumem drugih ljudi, ampak jih razumem. Razumem, da so, kakršni so in razumem, da govorijo in delajo stvari, kar pač delajo. Razumem, da ne razumejo, kadar zapadejo v nesmisle in jih poskušajo osmiliti z več nesmisli. In hkrati ne razumem ničesar. Jaz se igram, ustvarjam. Mi se igramo. Pa s tem ne mislim nič slabega, neresnega, igra je lahko zelo resna. Večina ljudi sebe jemlje zelo resno, iz svojega avopilota zgradijo močno strukturo, ki jo poimenujejo jaz. Ta jaz potem vlečejo za sabo in jim je gradivo za neskončne debate. Jaz imam rad to, jaz grem tja, jaz nisem to, jaz, jaz, jaz, jaz. Pri nekaterih primerkih pride do prvega razcepa - ugotovijo, da morajo biti jaz za druge, čeprav so v sebi drugačni jaz. Nekateri se nekega dneva zbudijo in rečejo, joj, kaj je to za en jaz. Moj jaz je kr neki. In se odpravijo na pot izboljšanja jaza, ponavadi v fiktivno samoizničenje. Z nadomestnim jazom potem shajajo nekaj let, kmalu jih povozi avtopilot in proces se ponovi. Tretji se zavedajo igre in misel jih tako globoko pretrese, da jo takoj zakopljejo globoko globoko. Nekateri pa od spoznanja, da je jaz igra, ne povlečemo nobenih bistvenih konsekvenc.

Svojo eksistenco pustimo lebdeti v neskončnosti niča. Večino stvari opravi avtopilot, ki ga lažje kontroliramo. Zavedanje samo namreč zelo pozitivno vpliva, čeprav je v osnovi zelo nemočno proti bolj prvinskim silam, ki nas gibljejo. Odpade pa vsaj moralna nota. Ni in ne rabi nas bit več sram za to, kar počne avtopilot. Ko nas nekaj giblje, se gibljemo. Opazujemo, če se le da. Tako lahko doživimo trenutke sreče. Mislim, da se le tako da doživeti srečo. Mislim, da doživeti srečo in se je zvedati ni enako zadovoljiti potrebam avtopilota in opazovati njegovo ugodje. Mogoče pa je, tega ne vem. Vem samo, da ne razumem, kar ne razumem, ker se ne znam pretvarjati, da sem, kar nisem. Ker vem, nisem nekaj, ampak sem nič, ki se igra. Če se zaradi tega enak kot vesolje, potem bodi tako. Fiziki pravijo, da je možen nastanek vesolja igra niča, spontanost absolutnega ničesar. Mislim, da smo zelo podobni. Zavest kot fenomen je precej bolj neraziskana kot vesolje - žal je ne znamo spraviti v mere. Meni je iskreno žal, da je tako. Tako bi lažje razumeli, kdo smo in od kod ta čudna reč, ki je nič in hkrati vse, kar smo.