Ena debata

Spoštovani, z vami bi delil eno debato, ki poteka tako v meni kot za vsakim šankom. Gre za dilemo - kako se obnašati kot posameznik, kar se tiče trenutnega političnega stanja v državi. Imeli smo prvi krog volitev, katerih sem se nameraval udeležiti in oddati neveljavno glasovnico, pa potem tudi tega nisem naredil. Sem pa bil soočen z zanimivim argumentom glede participacije, ki bi ga rad delil z vami in kasneje še moj pogled.

Skrajnosti so - aktivna udeležba na politični sceni v okviru zakonskih možnosti proti popolni kategorični zavrnitvi vsake participacije v čemerkoli, kar diši po politiki. Argumentacija za slednjo držo gre takole nekako: Ne morem spremeniti sistema, ki je v sebi iztrošen in bolan tako, da ga poskušaš spreminjati - bolje je, da umre (in manj ga drezaš, prej bo hin) in iz pepela se bo dvignil drugačnem "sistem". Izhaja iz teorije miselnega zdrsa, o katerem govorijo nekateri znanstveniki in umetniki. Ne moremo s starimi očmi videti novih stvari, rabimo teleportacijo na drugo gledišče. Ne moremo  z starimi metodami priti do novih spoznanj. Odličen primer za to so veliki premiki v znanosti, ki so vedno pretresli temelje dolgotrajnih ustaljenih pogledov in metod (vesolje, evolucija, itd.) Upam, da razumete. Sam imam dvome v takšno razlago poteka zgodovine, ki je podobna zenovskemu pojmovanju časa. Gleda samo točke iz zgodovine in spregleda kontinuiteto razvoja. Torej, na nek način drži, ampak po drugi strani spet ne drži - predvsem pa nič ni tako enostavno. V debati, ki smo jo imeli, je bilo to predstavljeno na primeru države. Če ljudje absolutno nehamo participirati v demokratičnem procesu, bo ta izgubil svoj smisel in porodil se bo nov "sistem" - torej odmik od politike naj bi prinesel ta zdrs v novo poglavje bivanja človeka v političnem smislu. Sistem bi se moral zrušiti sam vase, in iz pepela bi nastalo nekaj novega.
Ne morem se strinjati. Kontraargumente sem poskušal razvijati na več nivojih. Teza o zdrsu je problematična. Je priljubljena v teoriji, nikakor pa ni jasna, četudi bi bila dejanska, pa je vezana na velikega posameznika (ali dva, tri), ki v določenem obdobju pridejo do podobnih spoznanj. Zdrs se ne dogaja množici. Ker je zavračanje močnega posameznika del ideje o rušitvi sedanjega sistema, ki temelji na vodilnih figurah, pride do rahlega neskladja, ki se sicer da dodatno utemeljevati. Da gre za zdrs, kjer ravno v vodstvenih kvalitetah posameznika pride do takšne in takšne spremembe, ki potem postane sprememba "sistema". Še bolj problematična je zame teorija, da odmik od demokratičnega sistema lahko prinese zrušitev sistema. Ta teza vsebuje toliko neizrečenih predpostavk, da sploh ne vem, kje začeti. Najbolj očitno se mi kaže tole: trenutni sistem je demokratičen samo po nazivu, ne pa po vsebini ali načinu izvajanja. Če se odmikamo od njega (od njegove ideje), prihajamo ravno tja, kjer smo zdaj in šli bomo šle dlje. Po padcu demokracije pride do oligarhije, potem do absolutizma, ki pripelje nazaj do demokracije. Vendar čutim v ljudeh neko fiksno idejo, da obstaja nekaj drugega, nek nov način sobivanja, delovanja, ki je v osnovi drugačen od teh naštetih. Vendar alternative ni, vsaj je ne poznam. Alternativa je ravno v udejanjanju demokracije, kot bi bila alternativa "komunizmu" udejanjanje komunizma in je alternativa katoliški cerkvi krščanska vera. Rešitve vidim samo v množičnem razumevanju in participaciji - in vem, da je to precej utopično. Naraven cilj toka civilizacij nas žene proti absolutizmu (oligarhijo že imamo), o kakšni demokraciji pri nas ni govora.
V pogovoru, kjer nisem veliko govoril, sem nazadnje šel v drugo smer, poudariti sem hotel zgled držav kjer demokracija deluje. Skandinavske države so lep zgled, ampak kaj je tista razlika? Sam izpostavljam vzgojo otrok in mladine. Demokracija je sistem, ki temelji na sodelovanju odraslih posameznikov. Poudarek je na "odraslosti". Edini način za dosego kakršnekoli trajne spremembe je vzgoja odraslih ljudi v določenem duhu specifičnih vrednot. Če tega sistema vrednot ni, je sistem demokracije nemogoč in tudi ne najbolj primeren. Berem čudovito knjigo, ki potrjuje moje mišljenje na vsakem koraku. "Država v megli" - Viljem Ščuka. On piše o pomanjkanju motivacije, jaz govorim o pomanjkanju ognja. Jaz govorim o izgubi vere, on tarna o pomanjkanju duhovnega vidika človeka. Človek vodi delavnice za "osebnostni razvoj šolarjev", tako da izobražuje mentorje, starše in otroke in hkrati teži šolskemu sistemu in ga poskuša spremeniti odznotraj. To je pristop - ampak tega so zmožni samo ljudje, ki so sami dosegli odraslost in živijo določene vrednote. Jaz delam aikido. Delam z otroki, ampak na drug način. In razmišljam, kam naj usmerim svoje moči, kam naj stopim in kje naj začnem. Ker stati zunaj in opazovati je nično, prazno in nesmiselno. Tudi v aikidu je vedno jasno, kdaj si "zunaj" in kdaj si "znotraj". In samo znotraj lahko nekaj spremeniš, ker ti postaneš os dogajanja. Zato trdim, da tisti, ki se odmikajo, bežijo. Ne sprejemajo sveta, kot je, ampak si z distanco ustvarjajo svoj svet, hkrati pa opazujejo dogajanje in ga komentirajo - seveda iz varne razdalje. Če hočemo premik, zdrs, spremembo, je treba noter. Mehko, nenasilno in preudarno, harmonično in odprto. Sebe postaviti za os dogajanja in svet se bo začel vrteti po naše.