Dvig zavesti

Zadnje par dni sem imel kar nekaj zabavnih srečanj z birokracijo. Zato sem začel razmišljati o njej. Vtis imam, da število pravil raste. Vse postaja zelo komplicirano. To smo ugotovili že doma, ko je zaradi boleznih norih krav postalo iz danes na jutri prepovedano klati govedo doma. Ureditev klavnice na kmetiji pa je nočna mora. Ko sem na ministrstvu in veterinarski inšpekciji iskal odgovore, sem vedno naletel na enak vzorec. Standardi so sprejeti na evropski ravni. Vsaka država dobi okvir delovanja in včasih pravico do izjem. Tako se neglede na enake smernice izvajanje zakonodaje v posameznih državah precej razlikuje. Slovenija boleha za papeštvom. Zakonodaja vedno teži k bolj zapleteni interpretaciji smernic in vedno bolj stran od ljudi in dejanskega stanja na "terenu". Ravno v zgoraj navedenem primeru je avstrijska zakonodaja veliko bližje kmetu kot naša. Zakaj zakonodajalec postopa v tej smeri, je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da zakone pišejo, vsaj laični javnosti, popolnoma neznani ljudje. Če zakon vloži stranka, ga zanjo napiše "strokovni" svet. Nisem prepričan, ampak ponavadi se da izvedeti, kdo je to dejansko oblikoval. Ampak nikoli ne vidimo teh ljudi zagovarjati zakona in svojih odločitev. Predlog zakona gre v razpravo, ampak žal pri nas zakonodajno telo zakonov verjetno ne prebere dobro, če jih prebere, jih ne razume, in četudi bi jih bilo zmožno razumeti, ponavadi ne upajo kaj dosti pripomniti, ker gre za ozka strokovna področja. Že sam jezik, ki ga pisci uporabljajo, je čisti presežek zakompliciranosti nad jasnostjo. Kakšen pravnik bi tu rekel, ja, moramo biti jasni in res je, ampak jasno ne rabi biti tako slabo stilno oblikovano, da zna tekst razmeti samo posvečeni pisec ali razlagatelj takšnih godelj. Ker zame je to godlja. Če zakona ne razume moja mama, je zakon slab. Ne vsebina, forma. Zadnje čase opažam, da se ti neposredni navedki iz pravilnikov in zakonov nahajajo celo v brošurah za javnost, kar verjetno kaže, da je bil stik z realno zmožnostjo razumevanja povprečnega bralca zgubljen. Torej, po nekakšni navadi so naši (novi) zakoni na strožji strani glede na smernice, opisujejo neka stanja ali dajejo neka navodila, ki v praksi ne obstajajo in povzročajo obilico zapletov. Niso berljivi, jezik je težak in nerazumljivo zapleten. Ob vsem tem pa niti niso koherentni, kar je verjetno posledica popravkov ob zadnjih trenutkih, ko politika diktira ad-hoc popravke zaradi nekih kompromisov. Takšni zakoni ne služijo dobro in otežujejo življenje ljudi.
Na drugi strani kovanca se nahaja državljan, zaradi katerega se zakoni pišejo in sprejemajo. Trmasto vztrajanje Slovencev pri čisto napačni samopodobi sedaj že meji na parodijo. Slovenec je pošten, priden in zanesljiv. Hmja. Pošten je že, samo kaj razume pod besedo poštenost? Priden je, ampak za koga? Zanesljiv je, ampak hkrati popolnoma neprilagodljiv. Ne gre za pomanjkanje vrednot, gre za zelo prosto interpretacijo vsebine posamezne vrednote. Če spremljate ameriško politiko so vam znani njihovi biseri besedne umetnosti, slovenski politični retoriki ne zaostajajo dosti, če prav razumem, se hodijo celo šolat. Ko vrednote postanejo preširoke in praktično neuporabne, pride črka zakona. Menim, da v Sloveniji spremljamo ta proces v živo. Vse poskušamo regulirati, ker ne moremo več zaupati v nikogar. Če ti nekdo da račun, ker je opravil storitev, valda da ga plačaš. Ne, mi moramo imeti za to precej zapleteno zakonodajo, ki poleg tega, da še vedno ni uspešna pri izterjavi, oteži vsakdan vsem, ki imajo s tem stik. Kaj je zdaj kura in kaj jajce? Je zakonodaja povzročila izmikanje, opravičevanje nezakonskega ravnanja, ali je etično sporno dogajanje povzročilo zaostritev zakonodaj na vseh področjih? Mislim, da se to medsebojno oplaja in raste skupaj do točke, ko se zlomi. Nikakor pa ne vem, kdaj ta točka nastopi in kaj se zgodi po tem. Razumem pa, da zloma vrednot v neki družbi ne moremo popraviti pri odraslih ljudeh. Vrednote lahko zabetoniramo samo v otrocih, pa še tam obstaja naravna selekcija, ki določenim osebkom "podari" bolj široko razumevanje osnovnih vrednot. Če otroci ne dobijo tega, odraslih ne moreš popravljati, sigurno pa ne mimo njihove volje. Osebno živim že od malega v svetu, ki ga ne razumem - oziroma ga razumem vedno bolj. Zame je bila zapoved "ne laži" - jasna. Torej - vrednota "resnicoljubnost" je bila postavljena visoko. Zelo sem bil zmeden, ko sem videl, da je ta vrednota posod visoko cenjena, hkrati pa teptana na toliko načinov. Dolgo sem rabil, da sem dojel, da gre za razliko v pojmovanju vsebine te vrednote in da ni nujno, da to razumemo enako. Ljudje na splošno tarnajo o pomanjkanju vrednot in se hkrati pritožujejo nad neživljenjskostjo zakonov. Birokracija je naš stik s svetom tega stroja, ki raste iz potrebe in jo hkrati ustvarja. Rešitev vidim v vzgoji in določenih metodah, ki posamezniku pomagajo razumeti svoje čustveno in duševno življenje - s tem svoje reakcije in dejanja. Ko new-age govori o dvigu zavesti, je meni absolutno jasno, o čem govorijo. Žal oni tega ne razumejo niti najmanj.

Samopodoba, samoosmislitev, razmislek, preudarjanje. Kaj čutim in kaj vem? Kaj ne vem in kaj nočem čutiti? Kaj me jezi in kje sem pristranski? Kdaj poslušam in kdaj ne poslušam? Govorim resnico ali to, kar si želim, da bi resnica bila? Ne neprestan, ampak občasen vpogled v svoje mentalno življenje, je prvi korak, drugi korak je ustrezno delovanje. Budisti so že vse povedali. Samo prevesti moramo v naš svet. Vedno znova me presenetijo ljudje, ki bi jih nikakor ne označil kot "ne-moralne". Ko je treba utajiti davke, tam ga ni junaka. Vsak bo našel vsaj par izgovorov, zakaj je nemoralno obnašanje tu dopustno. Ravno danes sem doživel nekaj, kar lepo oriše naše lastne miselne akrobacije. Na šoli v Polhovem Gradcu sem hotel predstaviti aikido za otroke. Po parih dneh sem uspešno dobil na telefon ravnateljico. Gospa mi je takoj zabrusila, da je to nemogoče in naštela nekaj razlogov zakaj, ampak po glasu sem sklepal, da je razburjena. Nič nisem silil, rekel sem, da razumem in da ni problem, samo da vem, pri čem sem. Sedaj pa sledi hecen preobrat. V njenem glasu je bilo začutiti, da ne razume, zakaj se ne razburjam in začela mi je podrobno razlagati, zakaj to ne gre. Tokrat z opravičevalnim tonom. Spet sem ji dejal, da ne rabi razlagat, da razumem, da tega ne sme. Ampak gospa se ni dala. Hotela je, da bi razumel, da ni ona tista, ampak država, zakon, favšija, politika itd. Ona ne bi rekla ne. Jezimo se, ker ne smemo, in hkrati opravičujemo, ker bi radi, pa ne moremo. Večkrat naletim na podoben odziv. Če meni kdo reče, prekršil si zakon, jaz rečem - da - če sem ga res. Sam presodim in pri tem vztrajam. Če peljem prehitro, ne moledujem za nižje kazni. Sploh ne razumem, kako to poteka. Radar ti nameri 90 na 60, in ker je policaj dobre volje in ker obstaja merska napaka in ker si reven, pa ti bo napisal samo 10 km prekoračitve. Tam stoji policaj, oseba, ki ji zaupamo, da bo udejanjala zakone, ki namerno laže, ampak ker laže nam v korist, je pa ok in domov gremo srečni. Ampak merilec je pokazal 90. Kdo tu koga jebe zdaj. Ste plačali manj kazni, super. Ste žrtvovali svoj ponos in integriteto  ste sodelovali v degradaciji zdravega razuma ali ne? Da. Je zakon prestrog? Boste protestirali, pisali lokalnemu predstavniku stranke, ki vložila tak zakon in izrazili svoje mnenje? Ne. Lažje je degradirati sebe, pripisati krivo "sistemu" in iskati luknje. Vemo, da se zlo začne z majhnimi koraki. In brez zavestnega vpogleda vase jih delamo iz dneva v dan in na koncu se čudimo, kam smo prišli, da so naši župani "gotovi" in politiki prevaranti. Takšni so kot mi in vi, in ravno toliko jih je sram. In če jih sram zaleze, ko jih naskoči od zadaj, takrat udarijo z zakonom, in ta je strog. Strog je, ker se bojijo sebe in sebi ne zaupajo. Ni ga bolj zadrtega abstinenta od alkoholika.
Prejle sem napisal, da ne vem, kam točno vodi pretirana birokratizacija, verjetno do nekega zloma. Ampak obstaja še bližnja rešitev, to je paradržava - po domače mafija. Mafija deluje na principih  ki se nam sedaj umikajo. Spoštovanje, družina, poskrbi za svoje - in vse to ubiješ v betico ljudi z macolo. Učijo se hitro. Strah pred nasiljem, daleč smo prišli, če bo to postal ponoven motivator moralnega življenja. Raje bi videl dvig zavesti.