Politični govor

Dragi bratje in sestre,

zbrali smo se tukaj, da bi razmislili o naši usodi, našem bivanju v tem omejen času in prostoru. Živimo v skupnosti arbitrarno določene velikosti, govorimo povezano vrsto dialektov in si delimo mnogo karakternih lastnosti, recimo pitje alkohola, namišljeno pridnost in še kaj. Tu sem zato, ker vas hočem predstavljati, vas, ki vam je življenje onemogočilo uvideti, kaj je za vas dobro in kaj slabo. Menim namreč, da vem bolje od vas, kaj bi vi hoteli, kot vi sami. Samo da jaz, v nasprotju z ljudmi, ki govorijo isto kot jaz, to resnično vem. Kako pa vi veste, da je temu tako? No, ne morete. Ampak, bratje in sestre, nekomu boste morali zaupati.

Če me izvolite za predsednika države, bom 4 leta plačan in ne bom na zavodu za zaposlovanje. Za to bi se vam iz srca rad zahvalil. Vendar me to žal ne zanima. Prav nič ne morem narediti tudi sedaj, ko nisem predsednik države. Na naslednjih volitvah lahko pritisnete na izvoljene predstavnike ljudstva, da pridejo pred mene s ponižno prošnjo, če bi jih popeljal v lepšo prihodnost. Takrat bom odvrnil - z veseljem, samo spremeniti morate ustavo tako, da bom lahko monarh. Kajti monarhu so ljudje, četudi nehote, zaupali, da bo naredil bolje, in za dobro čago so mu odsekali glavo, če je kaj zajebal. Ker te odgovornosti sedaj ne morem nositi, je biti politik rahlo neiskreno. Jaz pa nisem tak, bratje in sestre, jaz sem iskren človek. Jaz vam povem, da ne bi bil vaš predstavnik, četudi bi me izvolili. Ker tega, kar vi hočete, pač ni mogoče narediti. Ni ga upanja za človeštvo, ki bo poslušalo samo sebe. Človek ni bitje, za katerega se ima. Vse to bi vedeli, če nas narava ne bi obdarila s čudovito napravo, pozabljanjem. Izguba zgodovinskega spomina pogojuje ciklične rasti in padce človeštva. Sedaj se menda nahajamo na obratu. Res je, če tako pravi že ene 10 000 generacij, bo že držalo. Zdaj zdaj bo bolje ali slabše. Bratje in sestre, da, bolje bo in potem bo slabše. Potem bo spremenljivo do pretežno oblačno, soncem in kratkotrajnimi nevihtami. Povprečna vremenska napoved pove več o stanju človeštva kot katerakoli zgodovinska knjiga. Edino, kar je gotovo, je, da bo. In če že bo, lahko naredimo to znosno.

Bratje in sestre, rad bi naredil to državo znosno. Mislim, da je to velik cilj in trdo delo. Rad bi vam obljubil, da ne morem nič narediti in še to bolj slabo. Lagal vam pa ne bom. Mislite, da Finci radi živijo, kjer živijo? Po moje komaj zdržijo, da ne store samomora. In zato so si naredili vsaj sobivanje znosno. Tudi mi ne rabimo drugačnih ciljev kot znosnost. Podpovprečen razvoj - ampak razvoj, slabe ekonomske kazalce - ampak vsaj ekonomijo, povprečno socialo in zadovoljivo (sedi 2)zdravstvo. Univerzalni dohodek? Bratje in sestre, ne ga srat. Stopnja kriminala vsak primerljiva s sosednjimi deželami, da tuji kriminalci ne rinejo k nam. Nočem vam obljubljati sprememb, ker niso možne in so slabe. Obljubljam vam isto sranje v istem pakovanju, samo z nič lažmi. Iskreno si povejmo. Človek ne ve niti, zakaj je živ, vsaj 3/4 nas dvomi o smiselnosti česarkoli. Iskreno preslikajmo to v politiko. Ker slika se, ampak preko sit in leč, ki na koncu vse popačijo. Vedo naši vrli Janezi, kdo so in čemu so na svetu? Jaz ne vem. Sem, a vem pa, da če smo že tu, naredimo ta svet vsaj znosen za živet, ker ni prav nobenega razloga, da toliko ljudi trpi, samo zato ker toliko ljudi hoče več. Iskreno vam povem, bratje in sestre, vsi bomo crknili, tudi naši otroci in njih otroci, ves ta semenj ničevosti se bo razblinil v nič. Se jezite? Memento mori. Imate skrbi? No, minile bodo. Ampak ali se splača uničevat čisto vzdržno depresijo z veliki idejami in konstantnim naporom? Bratje in sestre, ne se toliko naprezat. Stopili smo v Nato, ker smo hoteli varnost, čeprav ni bilo nevarnosti. Sedaj ni nevarnosti, ampak še vedno pošljem kakega našega mladega, ki bi lahko bil doma čisto prijetno depresiven in nekoristen, v boj za res depresivne Afganistance. Ko smo naredili svojo državo, bi lahko res bili povprečni do povprečno slabi. Ne, mi hočemo v klub najboljših. Zdaj smo tam in glej ga zlomka, še manj radi smo povprečni ali povprečno slabi. Ne bom vam lagal, vse mine in če vemo, da kaj mine, so to politične strukture. Ko slišim kakega našega, ko reče da ne moremo iz EU, čeprav je še moj deda dal skozi 5 različnih državnih tvorb, si ne morem kaj, da mu ne pripišem resne duševne bolezni - neumnosti. Prav lepo slabo nam bo šlo tudi izven EU, če pa se peščica vrlih Slovencev neha pehati, nam lahko gre prav super fajn slabo.

Bratje in sestre, obljubim vam, da bom povišal davke, dokler me ne boste črtili. Te davke bom neučinkovito razdeljeval nazaj v vašo državo, pri čemer boste služili spet vi. Sploh ne rabim provizije za to, da delam slabo. Našo deželo bom popeljal iz Nata in iz OECD in iz EU in iz vseh članstev. Slabo nam lahko gre tudi brez tega - ni lepo jamrat v družbi tujcev. Kaznoval bom vsako hotenje po več, v res zoprn zapor bom vtaknil vse, ki bodo imeli ideje po boljšem svetu, ti so najnevarnejši. S tem bomo dosegli stabilnost, bratje in sestre. Stabilnost, po kateri vsi tako hrepenimo, to znosno lahkost bivanja, kjer smo lahko res temeljito nesrečni in brez vsakega smisla.