O čem pisati?

Spoštovani,

o čem pisati? Pisal bom o mislih, ki me zasledujejo, preganjajo in napadajo. Mislih, ki jih ne zasledim nikjer v medijih, najdem pa jih v različnih knjigah iz različnih časovnih obdobij in stilov. Zadnja taka misel je kultura narcisizma, posamezniku narcisu. Prebil sem se skozi precej zagonetno knjigo B. M. Zupančiča, Tembatsu, sedaj pa me je na kjnižnih policah novosti pričakala knjiga Kultura Narcisizma, Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj - avtorja Christopherja Lascha. O čemer piše Zupančič sedaj, je Lasch pisal 79. (in verjetno še mnogo ljudi prej)

Knjige še nisem prebral do konca, zato danes ne bom pisal o tem . Gre za moj občutek, da ideje, misli, ki dozorevajo v moji glavi, dobivajo izdatno pomoč v obliki kakovostne literature, vse skupaj pa kulminira v izščiščen uvid, ki mi pomaga razumeti svet in ga videti v novi luči. Zelo sem vesel, ko se to zgodi, ker nikakor ne iščem knjig, ki jih berem - grem pred polico novosti in naberem. Zelo dober občutek je najti svoje misli v kjnigah. Končno. Še nekdo. In ponavadi bolje od mene, bolj strukturirano, jasno, obširno. Napajam se in razumem, da sem na pravi poti.

Drugi razlog za pisanje je, da mi vsaj ena oseba vztrajno govori, da je škoda, da vsebine svoje glave ne bi delil s svetom. Menda jo vedno znova presenetim s svojim pogledom na stvari. Upam, da bom presenetil tudi vas, pozitivno ali negativno. Upam, da bom zmogel čim manj pisati o dnevnopolitičnih zadevah, ker imam občutek, da so izguba časa, čeprav še kako pereče zadeve. Takšnih komentatorjev je dovolj, manjka predvsem ljudi na praktični ravni. Politika izgleda kot lastni komentator, kot svoja fasada. Komentirati komentatorje, no, kupite si kakšen časopis.

Katere ideje me obsedajo?

Izguba ognja. Izguba vere. Izguba kritičnega uma. Izguba poguma. Izguba empatije. Pozaba lepote.

O tem bom pisal, upam, ker moji možgani radi jemljejo svoja pota.