Tuesday, July 16, 2013

Kdo je kriv?

Ena izmed knjig, ki me je nazadnje najbolj očarala, je bila Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), spisana od filozofa in psihologa Umberto Galimbertija.



»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«

Rdeča nit knjige je misel, da niso bolni ljudje, družba ali posameznik, bolne so ideje, ki jih gojijo. In njegova misel je poizkus zdravila za nekaj teh bolnih idej. Res vrhunsko čtivo, odličen prevod. Z vami bom delil eno takšno idejo, ki je stara kot zemlja in jo vsi poznamo, je pa še vedno globoko vsidrana v zavesti ljudi - predvsem starejše generacije. Sedaj sem se namreč preselil domov, na Koroško. Svet, ki ga dobro poznam, saj sem v njem odraščal, in hkrati svet, ki mi je postal zelo tuj in oddaljen, glede na to da sem 13 let preživel v Ljubljani, ogromno potoval in pol leta preživel v Amsterdamu. Na naši domačiji je frekvenca ljudi kar visoka, od sorodnikov, prijateljev, lovcev, sosedov in tako dalje. Vedno se zapletejo v takšne in drugačne pogovore, ki se znajo sukati od vedno aktualnih vremena in bolezni do politike. Tam se začne dvigovati tudi pritisk in slišijo se grde, težke besede, ki jih nisem več vajen. In danes sem zasledil eno takšno bolno idejo, ki sem jo, kljub temu sem jo iz ust ljudi slišal že marsikrat, šele danes dojel kot srž nekega problema. Ideja je preprosta in tisočkrat uporabljena - za vse so krivi "oni". Oni pa so, različno do dneva in razpoloženja, Cigani, Bosanci, Čefurji, Šiptarji in nazadnje celo Srbi. Pedri, feministke, židi in ostala druščina nekako niso aktualni na Koroškem. Ideja gre v osnovi tako. Slovenci smo priden, pošten, deloven narod, ki pa je nekako "ugrabljen" s strani teh priseljencev, ki nam kradejo in nas potiskajo v propad. Kako točno se to dogaja, je odvisno od primera, ampak za vsako situacijo se najde en "ti bom jaz povedal, poznam enega ki ...je tak in tak ali ...dela to in to ....in je "vstavi priseljenca"". Iz posameznega se sklepa na splošno in selekcija primerov je vedno enostranska. Tako v glavi nastane bolna ideja, ki potem vodi splošno diskusijo, ki se ji je lahko pridružiti, saj je enostavna in nezahtevna za možgane. Ponavadi kar onemim ob kakšnih izjavah, ker se še nisem privadil na kulturni šok - nacionalizem mi nikdar ni bil ljub in nisem ga razumel - pravzaprav ne razumem, kako lahko sploh nastane takšna ideja in se usidra v glavi razumnega bitja. Ker moram z ljudmi sobivati, seveda poskušam kaj dodati in opozoriti na napake v logičnem sklepanju. Vsakič dobim nazaj nov posamični primer, ki, klub temu, da sem pravkar opozoril na napačno sklepanje, govornika nekako čudežno utrdi v njegovi poziciji.

Najbolj fascinantno mi je dejstvo, da ljudje, ki govorijo takšne stvari, sploh niso slabo preskrbljeni v življenju in jim materialno gledano ponavadi čisto nič ne manjka. Imajo streho nad glavo, službo, penzijo, širok krog prijateljev in aktivnosti, družino, ljubico, the slowenian dream. Pogovarjajo pa se z mano, ki sem brezposelen, brez denarja in brez lastnine. In mi govorijo, kako je slabo, jaz pa jim govorim, da je vse ok. Nekako ne morem razumeti, kaj te ljudi boli, kaj je tisto, kar jim manjka, da rabijo zunanjega sovražnika, da ga krivijo za slabe stvari, ki se njih sploh ne tikajo. Kaj je rana teh ljudi, ki ustvarijo zunanjega sovražnika? Danes, ko sem razmišljal, sem mi je zazdelo, da je ta rana slovenca nedoseganje lastnega mita. Bom pojasnil.

Na Koroškem, če hočeš dobiti obrtnika, da ti položi ploščice, te vsi samo čukasto gledajo. A si nor, to ti bo naredu un al pa un, po službi, pa še manj boš plačal. Če hočeš račun, boš čakal ko nor in plačal zelo veliko. Skušam razumeti ta začaran krog. Podjetniki dobijo samo velika naročila, ki se financirajo iz javnega denarja, ker tam naročnik rabi račun zaradi stroškov. Ker je trg majhen, jih je malo in pokrivajo vse, hkrati pa zarad minimalne delovane sile in usmeritve na veliko na stran potiskajo manjše projekte, kot je položiti 3 m2 ploščic. Ti isti delavci po službi opravijo te manjše storitve na fuš, torej delajo po 12 ali več ur na dan. Po drugi strani pa obstaja ogromno število brezposlenih oseb, ki so zmožne polagati ploščice, ampak jih nihče na zaposli, dela pa niti na fuš ne najdejo, ker niso v "mreži" izvajalcev. Tako uradni trg kot črni trg dela imata namreč svoje zakonitosti. Podjetniki se izgovarjajo na visoke stroške dela in na pomanjkanje dela, nezaposleni tarnajo da dela ni, nekateri pa delajo dvojne delovnike, da zapolnijo te nesmisle, čeprav dodatnega denarja v resnici večinoma ne rabijo. Na drugi strani pa je mit. Slovenec je pošten, priden in delaven, skromen. Ne krade, ne laže. Mit, ki se podira vase vsak dan. Država postane sovražnik, ker pa država Slovencev ne more biti sovražnik, je treba za vse slabo v njej okriviti zunanji dejavnik. Torej, Slovenec je pošten, ampak ker je svet nepošten, se je treba "znajt". Krivec za to ni lastna šibkost, ampak umišljeno usmerjeno zlobno delovanje neke izbrane sovražne skupine. Padli angel, ki za svojo usodo krivi vse druge, samo sebe ne. Ko enkrat pade, leži, ker ugotovi, da je tako bolj udobno. Saj bi vstal, ampak ne more, ker je bil v to prisiljen. Ni padel po lastni zbiri. Takšna otročja pozicija je ogledalo mladosti naše države in njenih prebivalcev. Zdi se mi, da na Koroškem, ki je pregovorno podrazvita regija Slovenije, to celo potencirano. Še posebej, ker čez mejo obstaja namišljena Indija Koromadija. Dežela, ki je ustvarila Haiderja, je na Koroškem vzor urejenosti in mita "slovenstva". Stran od meglene Ljubljane, ki jo obvladujejo zlobni srbi, proti svetlemu Celovcu - skoraj se sliši kot referendumska obljuba nekega preteklega časa - za mnogokaterega Korošca je to podoba sveta. Mit je takorekoč na dosegu roke, če le ne bi bilo teh zlobnih notranjih sovražnikov, ki so dobesedno krivi za vse, kar pač je na dnevnem redu.
Nacionalizem, če je to prava beseda, je hud strup, ki se zaje globoko. Njegova moč izvira iz slabo postavljene osebnosti, ki ne dosega svojih mitov. Edini način borbe proti temu je popravilo osebnosti, z majhnimi koraki. Dati obljube in jih držati, predvsem sebi. Potem ni potrebe po upravičevanju lastnih neuspehov pred samim sabo in zatekanja v iskanje sovražnikov. Ampak moj občutek mi pravi, da je ta problem pri nas močno potenciran z alkoholizmom, ki seveda "zdravi" isti problem kot nacionalizem.

 Nacionalizem kot bolna ideja obstaja globoko zasidrana v glavah in da niti zgodovinski spomin ne pomaga. Zdravit to idejo ne gre z besedami, ampak z dejanji zgleda. Biti človek, ki je brez graje, je zelo težko, ampak kriviti za to druge ljudi, ko nam spodleti, pač ni lepo. Vsekakor pa je zanimivo priti nazaj v okolje, kjer imajo stereotipi globoke korenine in v njem ostati to, kar si in vzgajati otroka. Kaj je boljšega kot izziv?

Tuesday, January 29, 2013

O Ljubezni


Ugotavljam, da so besede zagonetna reč. Nivo njihove razumljivosti je zelo različen. Lev je lev in grah je grah. Sicer veliki skeptiki vedno najdejo mišji rep, o katerem lahko diskutirajo, ampak ponavadi gre za retorično vajo. Pri soljudeh pa opažam veliko zmedo pri uporabi bolj abstraktnih besed. Ljubezen, bog, vera, razum, um, osebnost, jaz, itd. Vzemimo ljubezen.

Ljubezen je "močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola" ali "močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro" ali "močen pozitiven odnos do česa". Pravi SSKJ. S samostalnikom ni velikih problemov. Zaplete se pri glagolu. Ljubiti - "čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola" itd. Torej je ljubezen po definiciji čustvo, ki ga čutiš sam do nečesa. In ko rečeš "ljubim te", to pomeni, da čutiš to čustvo. Partner seveda umre od sreče. Vendar vse prevečkrat opazim, da to ni vse, kar se skriva pod površino te besede. Ker nekdo čuti do tebe močno naklonjenost, se od nekje vtihotapi misel, da mora to naklonjenost ne samo izpovedovati, ampak tudi pokazati, jo manifestirati. Torej, kako me ljubiš? Kako kažeš svojo veliko čustvo naklonjenost do mene? Z dejanji ali z besedami? In kako partner sploh hoče čutiti ljubezen, kako si on predstavlja ljubezen? Tega definicija ne pove. Veliko več bi nam povedala naslednja definicija ljubezni - ljubezen je, če ti ljubljena oseba skuha, opere itd. - konkretne, vidne, merljive stvari. Mi, izobraženi in olikani, se vedno zmrdujemo nad pleh pičkami, ampak ne vem, če smo daleč od njih. Kako one vedo, da jih tip ljubi - ker jim kupuje stvari in za njih skrbi. On svojo ljubezen kaže, jo udejanja. Čuti močno naklonjenost do osebe drugega spola in ji kupi stvari, s tem to naklonjenost izrazi. Preprosto. Te ženske po eni strani veliko bolj razumejo ljubezen kot neki drug tip žensk. Zanimivo se mi zdi, da je ta beseda sprva tako pomembna, kot da v sebi nosi vso resnico. Ljubim te. Ko jo rečeš stotič isti ženski, je to ista beseda? Nikakor. Lahko je bogatejša, lahko je prazna. Ampak kako se znajti v tem sranju, kako vedeti, ali je beseda bogatejša za vse izkušnje, doživetja ali le prazna lupina navade, ki ohranja masko idile, ki si je tako želimo? Meni se dozdeva, da je to vse zelo kompleksno. Videl sem mnogo stvari. Ženske, ki ljubijo, ampak same ne vedo, da ne ljubijo. Ženske, ki ljubijo, pa res ne razumem, zakaj, ženske, ki ljubijo svojo idejo ljubezni ali partnerja, ženske, ki ljubijo sebe tako zelo, da partnerju tega sploh ni treba, ženske, ki ne znajo ljubiti, ženske, ki so ljubezen pozabile, ženske, ki ljubezni ne zmorejo čutiti, ženske, ki v ljubezen ne verjamejo (redka vrsta), ženske, ki verjamejo, da jih ljubijo vsi in ženske, ki mislijo da ljubezni niso vredne, ženske, ki zamenjujejo seks in ljubezen, ženske, ki ločujejo seks in ljubezen, ženske, ki ljubijo cel svet razen sebe, ženske, ki ljubijo le sebe. Vedno čutijo "močno čustvo naklonjenost do". Zato strokovnjaki govorijo o partnerski ljubezni, ljubezni do sebe, spolni ljubezni, ljubezni do boga,starševski ljubezni itd. In tako se ljubezen popredalčka, lažje vemo, kaj je del kakšne ljubezni. Ampak, dragi bralec, v času svojega šolanja, koliko ur si se učil o ljubezni? Koliko seminarskih si napisal, koliko predavanj si slišal in koliko testov si rešil? Koliko esejev si napisal, učbenikov prebral in koliko vodene prakse si imel? Se gre čuditi, da nam tako slabo gre v zadevah ljubezni? Kdo nas je o tem poučil - nihče. Še tam, kjer je možnost zato obstajala, je niso izkoristili. Kaj bi moral biti verouk - nauk o neskončni božji ljubezni. Šola - ljubezen do znanja. Družba - ljubezen do bližnjega. Estetika - ljubezen do lepega. Filozofija - ljubezen do modrosti. Šport - ljubezen do gibanja. Vse bi lahko bilo iz ljubezni - "močen pozitiven odnos do česa"

Poglejte okoli sebe in vse, kar vam ni všeč, je samo pomanjkanje ljubezni. Namesto da bi začeli ljubiti, torej - "imeti močan pozitiven odnos, močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro", se zgubljamo v kritiki, ki je nasprotje ljubezni - močan negativen odnos. Tudi pri sebi opažam veliko veliko preveč kriticizma, ki se skriva pod krinko ljubezni. Iz nemoči, obupa, se rodi negativno in prevzame vlogo negativne ljubezni. Ljubim te, zato ti povem, da si kreten - to je velik nesmisel, čeprav zelo pogost. Vendar mislim, da so stvari še bolj kompleksne, kar se tiče ljudi. Če bi sedaj napisal: "Ljubim te, ker si mi skuhala joto.", bi človek ugovarjal - lejga modela, ljubi jo samo zato, ker mu kuha - torej iz svoje koristi in svojo ljubezen pogojuje. Ampak, kako se človek sploh izraža in kaže? Skozi svoje besede ali skozi svoja dejanja? Kaj je tisto, kar osebo definira? Je Janez pošten, ker Janez trdi da je pošten? Ga Urška ljubi, ker on trdi da je pošten ali ker smatra, da je pošten, skozi njegova dejanja. Vsaka pametna ženska bo naredila drugo. Ljudje smo to, kar delamo, kar ustvarjamo, kar dajemo v svet in šele retrospektiva nam da jasno sliko o nas. Človek je sled svojih dejanj in mi ljubimo - imamo pozitiven odnos do te sledi. Samo te hecne besede nas zavedejo, da rečemo - ljubim te in s tem mislimo, da ljubimo nekoga, ker je on on. Že, samo kaj je to "on" in ali ne ljubimo vedno tega, ne pa same eksistence? Verjetno oboje. Ampak ni greh ljubiti nekoga, ker ti skuha joto. In kdor nikoli ne skuha jote svojemu ljubljenemu, naj se ne čudi, če ga nihče ne ljubi. Naj se vpraša, kaj pa je sploh za ljubiti? Do česa naj čutimo čustvo močne naklonjenosti, če ničesar ni, razen prazne eksistence. Samo narcis ljubi sebe, ker je on. Zato nasvet - napolnite svojo eksistenco in bo kaj za ljubiti. Ne živeti v zmoti, da ste vi vredni ljubezni, ker ste vi vi. To je privilegij dojenčkov.