Izguba vere

Rad bi pisal o izgubi vere. Govorim o zmožnosti vere, torej o sili, ki je prisotna v človeku, ki mu omogoča sprejeti nekaj za dano v nekem času in prostoru.  Gre za za neko zmožnost, ki ponavadi poraja dejanje. Vera v boga je samo eden izmed možnih načinov uporabe vere. Ponavadi pri veri sklepamo, da je njen predmet izven "razumske" zaznave - ravno zato rabimo vero, torej sprejetje nečesa na podlagi ne-razumskih razlogov. Jaz vere ne pogojujem z njenim predmetom. Vera je zame osnovno bitno delovanje človeka.

Ljudje smo imeli vedno skeptičen odnos do ustreznosti realnosti, kakršna se nam kaže. Opazili smo, da je vse spremenljivo, da nas duh vara, itd. Zato smo, ker biti varan je nevzdržno, svojo vero položili v nekaj izven sebe, kar nam podeljuje gotovost. Dokler smo držali vero v to zunanjo gotovo entiteto, smo lažje živeli. Potem pa je prišel en smotan Nemc in rekel: "Bog je mrtev." Metafizike ni več. Zunanji vir gotovosti je mrtev, človek poskusi stopiti na svoja ramena. Vir gotovosti je hotel prenesti v lasten organ, razum - fizično v možgane - tako se rodi vera v znanost. Znanost daje gotovost, ampak čisto drugačno vrsto gotovosti, kot jo je prej nudil bog. Tisti, ki so najbolj nagnjeni v vero v boga, imajo najmanj zaupanja v znanost. In tisti, ki so sprejeli znanost kot oporno točko, imajo izredno skeptičen odnos do vere. Večina pa jih tava vmes, stališča se premikajo.

Ker hočem govoriti o izgubi vere, moram razjasniti par stvari. Nikakor nočem govoriti o veri v boga. Tu ni problem v veri, ampak v tem, da boga ni. Ta koncept je mrtev. Tisto, kar mene zaposluje, je izguba vere. Zdi se mi bizarno, da z izgubo predmeta vere izgubimo vero samo. Enaka bizarnost se pojavi pri ljubezni - tega enostavno ne morem sprejeti - torej verjeti. Ljubezen in vero imaš - potem ju usmeriš na predmet, jima daš vsebino. Ljudje smo enako negotovi v vse, kot smo bili pred xy leti. Moj način delovanja do sveta je vera. Vera je podstat mojega bivanja, na veri stojim. Niti je ne morem izklopiti, vera je vedno tu, vedno je prisotna. Mogoče ste sedaj zmedeni, kako lahko govorim o izgubi vere, če govorim o tem, da je vera podstat bivanja. Mislim, da je stvar kompleksna. Dvom v vero pač temelji na veri v dvom. Izguba vere ni nič drugega kot vera v dvom, je manjko vere, ne-bit.
Včasih smo dvomili v svet, zato smo iznašli boga in vanj položili svojo vero, da nas svet ne vara. Ko smo prerasli to fazo in ubili boga, smo vero položili drug v drugega in vase. Razočaranja se vrstijo. Drugemu ne zaupamo, sebi tudi ne. Znanosti nočemo zaupati, ker je njen temelji bivanjski način dvom in je v osnovi - drugi v preobleki. Ker nam zmanjkuje možnosti, kam položiti svojo vero, smo se obrnili proti veri sami. Ne premoremo več vere, ne v ljudi, ne v stvari, ne v boga, še smrti ne sprejemamo. Nič ni nadomestilo te vere, obstaja samo manjko, zevajoča luknja človeškega potenciala.

Mislim, in verjetno vas veliko misli podobno, da nezaupanje in ne-vera pehata človeštvo v cikličnem boju rasti in propada. V praksi sedaj hitro naštejemo nekaj perečih ne-ver. Ni vere v ljudi, ni vere v politiko, ni vere v denar, ni vere v vrednote, ni vere v boga, ni vere v napredek, ni vere vase .... Vsak manjko vere na kateremkoli področju bi se dal zgodovinsko locirati, verjetno večkrat zapored v toku zgodovine. Vsaka ne-vera ponavadi rodi neko vero, ki jo nadomesti, dokler v človeku gori ogenj, ki jo lahko hrani. Izguba ognja tako pomeni nezmožnost vere, to pa lahko danes opazujete v kulminaciji vsakodnevnih bizarnosti. Mantra - konec je velikih idej - je samo kamuflaža za ne-vero v te ideje. Problem ni v manjku idej, problem je v ne-veri, ki je, vsaj zame, posledica izgube ognja. Seveda ne gre spregledati dejstva, da je nezaupanje idejam posledica groznih izroditev teh idej in več je bilo vere, večje so bile smrtne žrtve. Ravno danes praznujemo "praznik", katere posledica je nesmislena smrt miljonov. Kje se je začelo - spet en Nemc, ki je imel vero. Ampak rešitev ni ugasnitev vere. "Raje hoteti nič, kot nič hoteti!" - je credo nihilizma. Pri izgubi vere gre zame za absolutno sprejetje nihilizma - sprejmem nič, ker nočem (ne morem, ne znam) sebe postaviti za svojo vero. In v tem niču ne more iti nič narobe, če verjamem samo v lastno nemoč in praznino, bo rezultat tega verjetna nemoč in praznina duha - to ovrednotim kot najmanjše zlo in poskušam poskrbeti za čim več potreb, ki prinašajo hitro in enostavno zadovoljitev. Če sledimo misli, lahko rečemo, da je vera sedaj spet naredila krog do hedonizma? Mogoče res. Biti le prase v čim bolj nobel svinjaku vere ne zahteva. Biseri niso za svinje.

Vse se prične pri kultivaciji ognja, ki lahko hrani vero posameznika. Ampak vera je šele začetek, ki mu mora slediti dejanje. Vera vodi dejanja, po tem se pozna. Zato govorim o izgubi vere, ker ne vidim dejanj. Kdo izmed vas verjame v svoj dvom? Ampak malo kdo dvomi.