Zgodba o človeku

Zgodba je o meni. Jaz sem Tadej. Ime je vse, kar imam. Imam seveda tudi telo, hlače, stvari, itd. Ampak vse to je minljivo, ime bo moje za vedno. Je nekaj, kar me niti najmanj ne definira, predvsem zato, ker si ga nisem izbral sam. Zato ga nosim s takšno lahkoto. Smilijo se mi reveži, ki izberejo svoje ime. Hočejo biti definirani, zato se definirajo z vsem - še ime morajo spremeniti, da se počutijo eno sami s sabo. No, oni bodo rekli, da jim novo ime prinaša karkoli že, boljše nekaj ali več nečesa. Ampak v osnovi hočejo več definicije. Jaz sem svojo definicijo izgubil. Imam ime. Nisem ime. In rad se odzovem na svoje ime. Ko me nekdo pokliče, vem, da kliče mene, tisto, kar je shranil v svoj telefonski imenik - Tadej ta in ta. Zato se lahko sploh odzovem. Seveda ne mislim, da sem le to, kar drugi shranijo v svoj pomnilnik. Sem bivajoča stvar, mogoče beseda stvar ni ravno najboljša, je pa čisto dobra. Ampak ko dvignem telefon, sem le Tadej. Koliko sebe odigram v enem dnevu, je stvar dneva. Vedno igram sebe, samo jaz je vedno drugačen - enak je le v tem, da je igran. Kdo pa je tisti, ki igra? Ta isti, ki je igran.

Zelo mi je zabavno, ko mi ljudje razlagajo, da obstaja ego in kako se ga je treba znebiti. Nikoli ne razumem čisto, kaj govorijo, čeprav seveda dobro vem, kaj govorijo. Ta problem v moji glavi nastaja zelo pogosto. Zelo dobro vem, o čem ljudje govorijo, hkrati pa čisto ničesar ne razumem. Moji ubogi možgani so nekje potegnili črto in se odločili, da ne razumejo, kar ne razumejo. Kar nekaj časa sem vložil v to, da bi jih prepričal, da razumem, kar ne razumem, ampak nazadnje sem obupal. Če se vrnem k teoriji ega, torej obstajal naj bi nek del mene, ki se pretvarja, da je cel jaz, in to seveda ni pravi jaz. Pravi jaz je šele tam, kjer tega namišljenega jaza ni več - no, ko utihne. Ko nastane nič, tam je pravi jaz - enost, bit, božje, mnogo besed uporabljajo. Tam se počutijo dobro, ali, tisti bolj retorično nadarjeni, tam so dobro. Pravijo, da jim umanjka besed za ubeseditev teh stvari. Jaz pa vem. Kjer ni besed, ni misli, kjer ni misli, jih pač ni. Oni pravijo, da je to izničenje ega, jaz pravim, da je to bebavost duha. Tam, kjer sem eno z vsem, nisem nič z ničemer. Kakšen uspeh, ne misliti. Zdi se mi, da so ti ljudje parodija sami sebe. Ker ne znajo misliti, raje ne mislijo. Ker ne vidijo odgovorov, raje verjamejo, da jih ni. Vedno se čudno počutim, ko srečam ljudi, ki mi vztrajno pripovedujejo, da je za egom pravi jaz. Jaz pa dobro vem, da je za jazom samo jaz. Vem tudi več. Vem, da je jaz in oni za njim prazen ništrc. Je slovnična oblika. Ni nekaj.

Jaz je skozi zavedanje oblikovana samoiluzija kontinuitete nečesa bivajočega. Iluzija ni prisotnost zavesti, iluzija je popredmetenje, pa če še na tako subtilni ravni, te zavesti kot nečesa ločenega, samostoječega, časovnega, trajnega, spremenljivega. Zavest, ki sem jaz, je iz niča porajajoča in ima preposto vsebino, bolje rečeno, nima prav nikakršne. Vsebina zavesti je prazna, izjava, jaz sem, je najbolj prazna izjava izmed vseh. Ni konec vednosti človeka, veliko odkritje, veliki dar človeka. Jaz se mora ustvarit. Ne mislim s tem, da ima etično dolžnost, da se mora ustvariti, ampak eksistencialno. Jaz je neskončno porajanje zavesti o lastnem bivanju. In to porajanje je nekaj, kar na srečo ali žalost pri večini ljudi večino časa ni ozaveščeno. Naša telesna oblika ima močnega avtopilota. Upal bi si trditi, da poznam malo ljudi, ki se zavedajo svojega avtopilota. Avtopilot je namreč odličen,, glede na populacijo ljudi na zemlji. Avtopilot je to, kar smatramo za človeško. Večina stvari, ki jih delamo, delamo na podlagi avtopilota. In ljudje seveda skozi celo življenje nihajo za shizofrenijo. Vsake toliko se jim avtopilot zaplete z lastno zavestjo o sebi. Takrat si rečejo, in na žalost tudi vsem ostalim okoli sebe, glej ga zlomka, kako je moj ego slab, ta ego je res nemaren, treba je iti za njega, rešiti se njegovih spon in najti mir. Na vsaki stopnji samozavedanja so ljudje pripravljeni to odkritje poimenovati ego in si prizadevati, da pridejo za njega. Žal pa ne vedo, da je za njim stvar popolnoma enaka. Tako se iz misli, ki jih prebudi, trudijo priti v blaženo stanje ne-misli, da bi se notranji razkol umiril - pri tem pa to stanje imenujejo prisotnost, bog, eno itd... Nobenega boga ni, nobene prisotnosti z vsem, je samo nek nedifiniran občutek zadovoljstva - torej kemično stanje telesa, ki proizvaja ravno pravšnji koktail. Nobene zavesti ni v tem. Zavest o sebi je zelo zbrano in natančno zavedanje sebe kot zavedajočega se bitja. Tisto, kar nas dela drugačne od česarkoli v znanem vesolju, je popolnoma prazno vsebine, je prazno zavedanje o zavedanju. Smo posebni, ampak nič posebnega. Kaj to pomeni zame?

Zame to pomeni, da bom umrl. To zavedanje je časovno omejeno. Izgubim ga vsak dan za več ur, ampak ko se pojavi, je spet tam, enako kot včeraj. Ni se spremenilo in nikoli se ne spremeni. Spremeni se moj avtopliot, spremeni se moje telo, a moj jaz ostaja bolj ali manj enak. Predvidevam, iz opazovanja drugih, da se tudi zavest samozavedanja spreminja skozi leta, vendar sama zavest nikoli ne stopi izven sebe v časovnem smislu, vedno je v sedanjosti. Vse to sem napisal samo zato, da bi malo razložil, zakaj jaz ne razumem drugih ljudi, ampak jih razumem. Razumem, da so, kakršni so in razumem, da govorijo in delajo stvari, kar pač delajo. Razumem, da ne razumejo, kadar zapadejo v nesmisle in jih poskušajo osmiliti z več nesmisli. In hkrati ne razumem ničesar. Jaz se igram, ustvarjam. Mi se igramo. Pa s tem ne mislim nič slabega, neresnega, igra je lahko zelo resna. Večina ljudi sebe jemlje zelo resno, iz svojega avopilota zgradijo močno strukturo, ki jo poimenujejo jaz. Ta jaz potem vlečejo za sabo in jim je gradivo za neskončne debate. Jaz imam rad to, jaz grem tja, jaz nisem to, jaz, jaz, jaz, jaz. Pri nekaterih primerkih pride do prvega razcepa - ugotovijo, da morajo biti jaz za druge, čeprav so v sebi drugačni jaz. Nekateri se nekega dneva zbudijo in rečejo, joj, kaj je to za en jaz. Moj jaz je kr neki. In se odpravijo na pot izboljšanja jaza, ponavadi v fiktivno samoizničenje. Z nadomestnim jazom potem shajajo nekaj let, kmalu jih povozi avtopilot in proces se ponovi. Tretji se zavedajo igre in misel jih tako globoko pretrese, da jo takoj zakopljejo globoko globoko. Nekateri pa od spoznanja, da je jaz igra, ne povlečemo nobenih bistvenih konsekvenc.

Svojo eksistenco pustimo lebdeti v neskončnosti niča. Večino stvari opravi avtopilot, ki ga lažje kontroliramo. Zavedanje samo namreč zelo pozitivno vpliva, čeprav je v osnovi zelo nemočno proti bolj prvinskim silam, ki nas gibljejo. Odpade pa vsaj moralna nota. Ni in ne rabi nas bit več sram za to, kar počne avtopilot. Ko nas nekaj giblje, se gibljemo. Opazujemo, če se le da. Tako lahko doživimo trenutke sreče. Mislim, da se le tako da doživeti srečo. Mislim, da doživeti srečo in se je zvedati ni enako zadovoljiti potrebam avtopilota in opazovati njegovo ugodje. Mogoče pa je, tega ne vem. Vem samo, da ne razumem, kar ne razumem, ker se ne znam pretvarjati, da sem, kar nisem. Ker vem, nisem nekaj, ampak sem nič, ki se igra. Če se zaradi tega enak kot vesolje, potem bodi tako. Fiziki pravijo, da je možen nastanek vesolja igra niča, spontanost absolutnega ničesar. Mislim, da smo zelo podobni. Zavest kot fenomen je precej bolj neraziskana kot vesolje - žal je ne znamo spraviti v mere. Meni je iskreno žal, da je tako. Tako bi lažje razumeli, kdo smo in od kod ta čudna reč, ki je nič in hkrati vse, kar smo.