Kaj nas briga?

Danes sem v stanju nevednosti. Imam dvome. Nimam odgovorov. Kaj narediti. Obdelovati svoj vrt ali pomagati sosedom? In kako mirno obdelovati svoj vrt, če leži na veliki skupni njivi, kjer sosedi še kako vplivajo na moje delo. Vidim napake, včasih vidim rešitve, včasih ne vidim rešitev, nikoli pa ne vem, ali je to sploh moja stvar in kaj je moja stvar, kaj me briga. Kaj nas briga?

V globalnem svetu obstajajo globalni problemi, menda bo že tako. Človek, ki s težavo krmari skozi družinsko življenje, kje najde on čas za globalne probleme. Bolj je svet odprt, bolj je človek, ki je nagnjen k reševanju problemov, nemočen. Zato se obrne navznoter, ker pred ogromnim zidom vsega "narobe" v svetu lahko samo onemiš. Ampak vedno pride do tebe. Četudi še tako hočemo, da nas ne briga, pride in nas udari, hočemo ali nočemo. Kako se odzvati, kakšne so obrambe in strategije, ki nam preprečujejo pasti pod težo?

Mislim, da je modro, da se o stvareh čim manj govori brez namena, da se kaj tudi naredi. To je dobro vodilo. Omeji svoje možgane na možno in uresničljivo, sanjaj, ampak ne bodi sanjač. Kako veš, kaj je možno? Težko, ampak s prakso delanja dobiš občutek. Zelo malo ljudi na svetu poznam, ki delujejo po tem principu in vsi so mi velik navdih. To so ponavadi malo hecni ljudje. Življenje jim gre tja, kamor gredo. Če rečejo, to bom naredil, to potem naredijo. Kakšna preprosta kvaliteta, ampak kako osnovna in kako pogrešana v sodobnem svetu. Poznati svoje moči in hkrati vedeti za svoje omejitve, to je umetnost. Še bolje je, ko jih vprašaš za nasvet - čeprav sam nerad sprašujem, ker se mi zdi, da je vsako spraševanje odveč. Odgovori so vedno neprijetni - pa ne v smislu pametovanja. Zahtevajo, da potrdiš resnost svojega vprašanja. Ker ta igra ne more biti igrana brez tega, da ti, sprašujoči, položiš sebe v roke mojstra in skloniš glavo ter sprejmeš odgovor. Za dober nasvet moraš stati na tleh, ki ti omogočajo dobro vprašanje. In vedno drži to, ko imaš dobro vprašanje, že veš odgovor. Iščeš samo še potrditev, ker sam sebi ne zaupaš. Mojster to ve, in ti veš, da mojster ve, in tako te je sram vprašanja.

Zato je moj nasvet zadnje čase, ko srečam zgubljeno dušo, en sam. Najdi človeka, ki mu zaupaš, in ga posnemaj, vzemi si ga za zgled. Vsak človek rabi mentorja, vzornika, vzgled, cilj, nasprotnika, sovražnika. Vsakič, ko to vprašam, v očeh duše vidim, da večina pozna vsaj eno tako osebo. Vidim pa tudi, da niso pripravljeni narediti prvega koraka. Ponavadi zaslišim brnenje možganov s klasičnimi: "Ja, ampak ..." Takrat vem, da še ne stojijo na tleh, kjer bi lahko svojemu mentorju zastavili vprašanje. Če ga mu zastavijo, jih odgovor pusti nezadovoljene, ker ne slišijo tistega, kar bi radi slišali. Vsak dober mentor je zelo verjetno na nekaterih področjih življenja totalen idiot. Ta vidik njegove osebnosti je tisto, kar ga dela človeškega in kar je upanje za vse nas. Niso naše napake tisto, kar nas definira, ampak naši uspehi.

Ko sem v stanju, kot sem danes, ko se zasipam z novicami iz sveta politike, usode naše male države, usode sebe in moje družine, mojih bližnjih, takrat vedno najdem moč v tem, da se zavem zgoraj napisanih stvari. Danes sem govoril s dežurno pravnico na Ministrstvu za socialo, delo itd. Na mojo pritožbo, za katero imajo 2 mesečni rok, po treh mesecih ni nobenega odgovora. Prijazen, mlad glas dekleta mi reče, da so zdaj na vrsti aprilske, torej imajo cca. 6 mesečno zamudo. Vpraša, kaj mi je storiti, naj sprožim upravni spor. Ona pravi: "Da". Jaz vprašam: "Kaj bom s tem dosegel?" Ona reče: "Nič, čakali boste še tam" Potem pa je vzela moje podatke, rekla, da če lahko pritožbo rešijo pozitivno, bodo to storili takoj, če pa ne, bo šla v redno proceduro. Šele zdaj vidim absurdnost tega. Bolj kot to pa je zanimivo opazovati čas, kjer živimo. Pišejo se zakoni, ki se jih ne zmoremo držati. Državni organi sami vede kršijo roke in samo nemočno skomigajo z rameni. Ampak ta zakon se ni spisal sam. Nekdo je odgovoren za delovanje pravne službe na ministrstvu. Kakšna kazen bo doletela ministrstvo in kdo za hudiča je sploh ministrstvo? Ob takih vprašanjih se mi začnejo porajati ideje, ki bi bile čisto izvedljive. Pa vendar se ne premaknem iz mrtve točke, ničesar ne naredim za to, da bi živel v državi, kjer bi vsaj uradni organi države spoštovali same sebe in skrbeli za minimum pravnega reda.
Nekoč sem začel biti politično dejaven v organizaciji, ki ima velik potencial. Ko sem se upiral svoji vlogi, mi je mentor navrgel nekaj v stilu: "Tu se lahko dokažeš, kaj boš pa drugega počel v življenju?" Meni se je takrat zdelo to zanimivo stališče, ampak vedno bolj ugotavljam, da se borim proti samemu sebi in da nasvet ni bil iz trte izvit način poceni motiviranja. Koliko takih, kot sem jaz, sedimo doma, niti ne volimo več in bentimo čez idiotizem, ki se širi kot ogenj. Tako smo pametni, pa ne razumemo osnove delovanje družbe, ki je participacija. Delovanje. Prevzemanje odgovornosti. Vsa vprašanja in dvomi so samo otročji izgovori. Kaj nas briga? In kdo je naš mentor? Kam želimo in kako?