Ogenj je živ. Ogenj gori. Ogenj ne dela, ne trudi se in nima pravega smisla. Zakuriš štedilnik in ogenj vedno enako nesmiselno gori. Ognju je vseeno. Njegovo življenje je v tem, da gori, da použije svojo lastno eksistenco in umre. Enako se zgodi, če ogenj le tli. Ampak s tlečim ognjem se skuha bolj malo.
Ogenj je strast, ogenj pleše.
V medsebojnih pogovorih nas doletijo težka vprašanja, če ne v pogovorih, pa v samoti, ko smo primorani poslušati tudi sebe. Večina se jih začne z Zakaj. V moji generaciji, v času, kjer bivam, se poraja velika kriza smisla, ki nosi s sabo praktične posledice. Kaj naj delam? Kaj naj postanem? Kam naj grem? Šola ne da več nobenega odgovora, družba je v krču, nihče te ne rabi, prepuščeni smo sami sebi in lastni iznajdljivosti. Ampak kako biti iznajdljiv, če nisi najprej iznašel sebe. V trenutku resnega samospraševanja odpadejo vse maske, ki jih živimo iz dneva v dan, ki smo se jih naučili nositi. Kaj je moj cilj, zakaj sem na svetu, naj bom mizar ali poslovni sekretar? Naj delam to, kar sem študiral, na kar so me tako ali drugače pripravljali cca. 17 let mojega življenja, ali naj sledim svojemu notranjemu glasu, ki mi pravi, to ni to? In zakaj mi ne pravi še: To je to. Zakaj vedno vemo, kaj ne bi, namesto, da bi vedno vedeli, kaj bi? Živim svoje sanje, imam sploh še pravico do sanj? Kako naj vem, kaj so moje sanje?
Zavračam takšna vprašanja in zavračam predpostavke, ki stojijo za njimi. Čutim in vem, da obstajajo vprašanja, ki ne služijo ničemur. Demonska vprašanja, vprašaja zla in vprašanja dvoma. Njihov edini namen je provokacija, razkol, dvom, razcep. Zle misli. Zato kličem ogenj, da jih prečisti. Pekel ni kraj, kjer trpimo, ampak kraj, kjer se prerodimo, prekalimo. Kaj je ognju mar za smisle in kako naj sploh gori, če ga duši?
Človek bodi ogenj. Brez ognja smo le skeleti. Vsa naša dejanja so prazna in mrzla. Ampak saj ne gorimo zato, da bi delali. Ne se pustiti pretentati in goreti za delo. Ogenj nikoli ne gori za, ampak iz. Goreti ne pomeni, da najdemo smisel in da ga delamo s strastjo. Bedarije. Nobenih smislov ni. Ampak tudi nobenih nesmislov ni. Vprašajte otroka, ki še gori, zakaj? Preberite top pogled, ki ga vam bo namenil in vedite, da se neumnost zrcali od vas. In dobro si oglejte otroka, ki nima ognja. Bolj nesrečne kreature ni na svetu.
Vem, da vi vsi, beroči, dobro veste, koliko gorite. Te misli o ognju so izraz mojega ognja, ki je nekoč praktično zamrl. Sedaj gori in gori močno, pa čutim, da gori šele na pol. Misli, tukaj nanizane, nič ne povedo, kako zakuriti ali zakaj je ogenj umrl. Pri takih zadevah mi sili v misli Nietzsche, ki bi djal - kdor nima, nima. Kdor pa ma, pa uničuje z nezdravo prehrano, ženskami, drogami, alkoholom, .... Ne strinjam se.
Vsi imamo, večina uničuje. Zato najti čiste, velike in žareče ognje, da se bodo razširili po vseh, ki le tlijo. Ne kličem mesije, samo vem, da moram kultivirati svoj ogenj. Vse prevečkrat je od velikega ognja le požar. Če si ogenj, bo okoli tebe gorelo. In spet Nietzsche - kaj me briga, kaj bo zgorelo? Je mar ogenj kriv svoje vročine? Zato, da ne bi slučajno kaj zažgali, raje samo tlimo? Ne in ne.
Briga me, kaj bo zgorelo in nočem samo tleti.
