Kdo je kriv?

Ena izmed knjig, ki me je nazadnje najbolj očarala, je bila Miti našega časa (I miti del nostro tempo, 2009), spisana od filozofa in psihologa Umberto Galimbertija.



»V nasprotju z idejami, ki jih mislimo, so miti ideje, ki si nas lastijo. Ne vladajo nam z razumskimi sredstvi, temveč s pomočjo psiholoških mehanizmov, zasidranih v globini naše duševnosti, kamor žarek razuma težko prodre. Kajti miti so preproste ideje, ki jih povzdignemo v mit, ker so udobne, ne povzročajo težav, omogočajo lažjo presojo, skratka, dajejo nam občutek varnosti in nam odvzemajo dvome o naši podobi sveta, tako da nas nemir spraševanja ne sili več, da bi jo razvijali.«

Rdeča nit knjige je misel, da niso bolni ljudje, družba ali posameznik, bolne so ideje, ki jih gojijo. In njegova misel je poizkus zdravila za nekaj teh bolnih idej. Res vrhunsko čtivo, odličen prevod. Z vami bom delil eno takšno idejo, ki je stara kot zemlja in jo vsi poznamo, je pa še vedno globoko vsidrana v zavesti ljudi - predvsem starejše generacije. Sedaj sem se namreč preselil domov, na Koroško. Svet, ki ga dobro poznam, saj sem v njem odraščal, in hkrati svet, ki mi je postal zelo tuj in oddaljen, glede na to da sem 13 let preživel v Ljubljani, ogromno potoval in pol leta preživel v Amsterdamu. Na naši domačiji je frekvenca ljudi kar visoka, od sorodnikov, prijateljev, lovcev, sosedov in tako dalje. Vedno se zapletejo v takšne in drugačne pogovore, ki se znajo sukati od vedno aktualnih vremena in bolezni do politike. Tam se začne dvigovati tudi pritisk in slišijo se grde, težke besede, ki jih nisem več vajen. In danes sem zasledil eno takšno bolno idejo, ki sem jo, kljub temu sem jo iz ust ljudi slišal že marsikrat, šele danes dojel kot srž nekega problema. Ideja je preprosta in tisočkrat uporabljena - za vse so krivi "oni". Oni pa so, različno do dneva in razpoloženja, Cigani, Bosanci, Čefurji, Šiptarji in nazadnje celo Srbi. Pedri, feministke, židi in ostala druščina nekako niso aktualni na Koroškem. Ideja gre v osnovi tako. Slovenci smo priden, pošten, deloven narod, ki pa je nekako "ugrabljen" s strani teh priseljencev, ki nam kradejo in nas potiskajo v propad. Kako točno se to dogaja, je odvisno od primera, ampak za vsako situacijo se najde en "ti bom jaz povedal, poznam enega ki ...je tak in tak ali ...dela to in to ....in je "vstavi priseljenca"". Iz posameznega se sklepa na splošno in selekcija primerov je vedno enostranska. Tako v glavi nastane bolna ideja, ki potem vodi splošno diskusijo, ki se ji je lahko pridružiti, saj je enostavna in nezahtevna za možgane. Ponavadi kar onemim ob kakšnih izjavah, ker se še nisem privadil na kulturni šok - nacionalizem mi nikdar ni bil ljub in nisem ga razumel - pravzaprav ne razumem, kako lahko sploh nastane takšna ideja in se usidra v glavi razumnega bitja. Ker moram z ljudmi sobivati, seveda poskušam kaj dodati in opozoriti na napake v logičnem sklepanju. Vsakič dobim nazaj nov posamični primer, ki, klub temu, da sem pravkar opozoril na napačno sklepanje, govornika nekako čudežno utrdi v njegovi poziciji.

Najbolj fascinantno mi je dejstvo, da ljudje, ki govorijo takšne stvari, sploh niso slabo preskrbljeni v življenju in jim materialno gledano ponavadi čisto nič ne manjka. Imajo streho nad glavo, službo, penzijo, širok krog prijateljev in aktivnosti, družino, ljubico, the slowenian dream. Pogovarjajo pa se z mano, ki sem brezposelen, brez denarja in brez lastnine. In mi govorijo, kako je slabo, jaz pa jim govorim, da je vse ok. Nekako ne morem razumeti, kaj te ljudi boli, kaj je tisto, kar jim manjka, da rabijo zunanjega sovražnika, da ga krivijo za slabe stvari, ki se njih sploh ne tikajo. Kaj je rana teh ljudi, ki ustvarijo zunanjega sovražnika? Danes, ko sem razmišljal, sem mi je zazdelo, da je ta rana slovenca nedoseganje lastnega mita. Bom pojasnil.

Na Koroškem, če hočeš dobiti obrtnika, da ti položi ploščice, te vsi samo čukasto gledajo. A si nor, to ti bo naredu un al pa un, po službi, pa še manj boš plačal. Če hočeš račun, boš čakal ko nor in plačal zelo veliko. Skušam razumeti ta začaran krog. Podjetniki dobijo samo velika naročila, ki se financirajo iz javnega denarja, ker tam naročnik rabi račun zaradi stroškov. Ker je trg majhen, jih je malo in pokrivajo vse, hkrati pa zarad minimalne delovane sile in usmeritve na veliko na stran potiskajo manjše projekte, kot je položiti 3 m2 ploščic. Ti isti delavci po službi opravijo te manjše storitve na fuš, torej delajo po 12 ali več ur na dan. Po drugi strani pa obstaja ogromno število brezposlenih oseb, ki so zmožne polagati ploščice, ampak jih nihče na zaposli, dela pa niti na fuš ne najdejo, ker niso v "mreži" izvajalcev. Tako uradni trg kot črni trg dela imata namreč svoje zakonitosti. Podjetniki se izgovarjajo na visoke stroške dela in na pomanjkanje dela, nezaposleni tarnajo da dela ni, nekateri pa delajo dvojne delovnike, da zapolnijo te nesmisle, čeprav dodatnega denarja v resnici večinoma ne rabijo. Na drugi strani pa je mit. Slovenec je pošten, priden in delaven, skromen. Ne krade, ne laže. Mit, ki se podira vase vsak dan. Država postane sovražnik, ker pa država Slovencev ne more biti sovražnik, je treba za vse slabo v njej okriviti zunanji dejavnik. Torej, Slovenec je pošten, ampak ker je svet nepošten, se je treba "znajt". Krivec za to ni lastna šibkost, ampak umišljeno usmerjeno zlobno delovanje neke izbrane sovražne skupine. Padli angel, ki za svojo usodo krivi vse druge, samo sebe ne. Ko enkrat pade, leži, ker ugotovi, da je tako bolj udobno. Saj bi vstal, ampak ne more, ker je bil v to prisiljen. Ni padel po lastni zbiri. Takšna otročja pozicija je ogledalo mladosti naše države in njenih prebivalcev. Zdi se mi, da na Koroškem, ki je pregovorno podrazvita regija Slovenije, to celo potencirano. Še posebej, ker čez mejo obstaja namišljena Indija Koromadija. Dežela, ki je ustvarila Haiderja, je na Koroškem vzor urejenosti in mita "slovenstva". Stran od meglene Ljubljane, ki jo obvladujejo zlobni srbi, proti svetlemu Celovcu - skoraj se sliši kot referendumska obljuba nekega preteklega časa - za mnogokaterega Korošca je to podoba sveta. Mit je takorekoč na dosegu roke, če le ne bi bilo teh zlobnih notranjih sovražnikov, ki so dobesedno krivi za vse, kar pač je na dnevnem redu.
Nacionalizem, če je to prava beseda, je hud strup, ki se zaje globoko. Njegova moč izvira iz slabo postavljene osebnosti, ki ne dosega svojih mitov. Edini način borbe proti temu je popravilo osebnosti, z majhnimi koraki. Dati obljube in jih držati, predvsem sebi. Potem ni potrebe po upravičevanju lastnih neuspehov pred samim sabo in zatekanja v iskanje sovražnikov. Ampak moj občutek mi pravi, da je ta problem pri nas močno potenciran z alkoholizmom, ki seveda "zdravi" isti problem kot nacionalizem.

 Nacionalizem kot bolna ideja obstaja globoko zasidrana v glavah in da niti zgodovinski spomin ne pomaga. Zdravit to idejo ne gre z besedami, ampak z dejanji zgleda. Biti človek, ki je brez graje, je zelo težko, ampak kriviti za to druge ljudi, ko nam spodleti, pač ni lepo. Vsekakor pa je zanimivo priti nazaj v okolje, kjer imajo stereotipi globoke korenine in v njem ostati to, kar si in vzgajati otroka. Kaj je boljšega kot izziv?

O Ljubezni

Ugotavljam, da so besede zagonetna reč. Nivo njihove razumljivosti je zelo različen. Lev je lev in grah je grah. Sicer veliki skeptiki vedno najdejo mišji rep, o katerem lahko diskutirajo, ampak ponavadi gre za retorično vajo. Pri soljudeh pa opažam veliko zmedo pri uporabi bolj abstraktnih besed. Ljubezen, bog, vera, razum, um, osebnost, jaz, itd. Vzemimo ljubezen.

Ljubezen je "močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola" ali "močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro" ali "močen pozitiven odnos do česa". Pravi SSKJ. S samostalnikom ni velikih problemov. Zaplete se pri glagolu. Ljubiti - "čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola" itd. Torej je ljubezen po definiciji čustvo, ki ga čutiš sam do nečesa. In ko rečeš "ljubim te", to pomeni, da čutiš to čustvo. Partner seveda umre od sreče. Vendar vse prevečkrat opazim, da to ni vse, kar se skriva pod površino te besede. Ker nekdo čuti do tebe močno naklonjenost, se od nekje vtihotapi misel, da mora to naklonjenost ne samo izpovedovati, ampak tudi pokazati, jo manifestirati. Torej, kako me ljubiš? Kako kažeš svojo veliko čustvo naklonjenost do mene? Z dejanji ali z besedami? In kako partner sploh hoče čutiti ljubezen, kako si on predstavlja ljubezen? Tega definicija ne pove. Veliko več bi nam povedala naslednja definicija ljubezni - ljubezen je, če ti ljubljena oseba skuha, opere itd. - konkretne, vidne, merljive stvari. Mi, izobraženi in olikani, se vedno zmrdujemo nad pleh pičkami, ampak ne vem, če smo daleč od njih. Kako one vedo, da jih tip ljubi - ker jim kupuje stvari in za njih skrbi. On svojo ljubezen kaže, jo udejanja. Čuti močno naklonjenost do osebe drugega spola in ji kupi stvari, s tem to naklonjenost izrazi. Preprosto. Te ženske po eni strani veliko bolj razumejo ljubezen kot neki drug tip žensk. Zanimivo se mi zdi, da je ta beseda sprva tako pomembna, kot da v sebi nosi vso resnico. Ljubim te. Ko jo rečeš stotič isti ženski, je to ista beseda? Nikakor. Lahko je bogatejša, lahko je prazna. Ampak kako se znajti v tem sranju, kako vedeti, ali je beseda bogatejša za vse izkušnje, doživetja ali le prazna lupina navade, ki ohranja masko idile, ki si je tako želimo? Meni se dozdeva, da je to vse zelo kompleksno. Videl sem mnogo stvari. Ženske, ki ljubijo, ampak same ne vedo, da ne ljubijo. Ženske, ki ljubijo, pa res ne razumem, zakaj, ženske, ki ljubijo svojo idejo ljubezni ali partnerja, ženske, ki ljubijo sebe tako zelo, da partnerju tega sploh ni treba, ženske, ki ne znajo ljubiti, ženske, ki so ljubezen pozabile, ženske, ki ljubezni ne zmorejo čutiti, ženske, ki v ljubezen ne verjamejo (redka vrsta), ženske, ki verjamejo, da jih ljubijo vsi in ženske, ki mislijo da ljubezni niso vredne, ženske, ki zamenjujejo seks in ljubezen, ženske, ki ločujejo seks in ljubezen, ženske, ki ljubijo cel svet razen sebe, ženske, ki ljubijo le sebe. Vedno čutijo "močno čustvo naklonjenost do". Zato strokovnjaki govorijo o partnerski ljubezni, ljubezni do sebe, spolni ljubezni, ljubezni do boga,starševski ljubezni itd. In tako se ljubezen popredalčka, lažje vemo, kaj je del kakšne ljubezni. Ampak, dragi bralec, v času svojega šolanja, koliko ur si se učil o ljubezni? Koliko seminarskih si napisal, koliko predavanj si slišal in koliko testov si rešil? Koliko esejev si napisal, učbenikov prebral in koliko vodene prakse si imel? Se gre čuditi, da nam tako slabo gre v zadevah ljubezni? Kdo nas je o tem poučil - nihče. Še tam, kjer je možnost zato obstajala, je niso izkoristili. Kaj bi moral biti verouk - nauk o neskončni božji ljubezni. Šola - ljubezen do znanja. Družba - ljubezen do bližnjega. Estetika - ljubezen do lepega. Filozofija - ljubezen do modrosti. Šport - ljubezen do gibanja. Vse bi lahko bilo iz ljubezni - "močen pozitiven odnos do česa"

Poglejte okoli sebe in vse, kar vam ni všeč, je samo pomanjkanje ljubezni. Namesto da bi začeli ljubiti, torej - "imeti močan pozitiven odnos, močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro", se zgubljamo v kritiki, ki je nasprotje ljubezni - močan negativen odnos. Tudi pri sebi opažam veliko veliko preveč kriticizma, ki se skriva pod krinko ljubezni. Iz nemoči, obupa, se rodi negativno in prevzame vlogo negativne ljubezni. Ljubim te, zato ti povem, da si kreten - to je velik nesmisel, čeprav zelo pogost. Vendar mislim, da so stvari še bolj kompleksne, kar se tiče ljudi. Če bi sedaj napisal: "Ljubim te, ker si mi skuhala joto.", bi človek ugovarjal - lejga modela, ljubi jo samo zato, ker mu kuha - torej iz svoje koristi in svojo ljubezen pogojuje. Ampak, kako se človek sploh izraža in kaže? Skozi svoje besede ali skozi svoja dejanja? Kaj je tisto, kar osebo definira? Je Janez pošten, ker Janez trdi da je pošten? Ga Urška ljubi, ker on trdi da je pošten ali ker smatra, da je pošten, skozi njegova dejanja. Vsaka pametna ženska bo naredila drugo. Ljudje smo to, kar delamo, kar ustvarjamo, kar dajemo v svet in šele retrospektiva nam da jasno sliko o nas. Človek je sled svojih dejanj in mi ljubimo - imamo pozitiven odnos do te sledi. Samo te hecne besede nas zavedejo, da rečemo - ljubim te in s tem mislimo, da ljubimo nekoga, ker je on on. Že, samo kaj je to "on" in ali ne ljubimo vedno tega, ne pa same eksistence? Verjetno oboje. Ampak ni greh ljubiti nekoga, ker ti skuha joto. In kdor nikoli ne skuha jote svojemu ljubljenemu, naj se ne čudi, če ga nihče ne ljubi. Naj se vpraša, kaj pa je sploh za ljubiti? Do česa naj čutimo čustvo močne naklonjenosti, če ničesar ni, razen prazne eksistence. Samo narcis ljubi sebe, ker je on. Zato nasvet - napolnite svojo eksistenco in bo kaj za ljubiti. Ne živeti v zmoti, da ste vi vredni ljubezni, ker ste vi vi. To je privilegij dojenčkov.

Absolutna zmeda duha

Ne vem, ali samo jaz osebno, ali gre za širši fenomen, ampak zelo sem zmeden. Mislim, nisem zmeden navznoter, glede sebe, ampak glede sveta. Ne vem več, kam se opreti za dejstva. Naj malce razložim. Dnevnik piše: na protestih 10 000 ljudi. Siol piše 5000. Marjan Ogorevec piše knjige o etiki bioenergetikov. In prepisuje knjige od Lazareva. Tako pravi kolega, ki je Lazareva bral. Domančič pravi, da zdravi gangreno spodnjih okončin. Ampak začuda ljudem še vedno režejo noge. Ljudje govorijo o odpuščanju in v isti sapi kritizirajo zlobne ljudi, ki vladajo temu svetu. Vsi kritizirajo znanost, vsi kritizirajo religijo, vsi kritizirajo neumneže, kulturnike, primitivce, revne (sami so si krivi), bogate (kradejo), ... Besede so izgubile pomen, ničesar več ni, kar bi bilo jasno. Nekdo mi govori o tujih vlagateljih - jaz pa sem mislil, da so to kapitalisti. V ZDA pa so postali "job creators". Spet mi govorijo, da je res neumno imeti v državni lasti podjetje, ki dela minus ali plus, in da je za mene (državljana) bolje, da se to proda tujemu vlagatelju. Ker potem bo imel on plus (in plačal davke) ali pa bo on imel minus. Kaj se zgodi, če ima kapitalist minus, pa nobeden ne pove. In koliko davkov bo plačal in komu? Ko Mencinger kaj pripomne, se mi zdi res fajn. Potem pa kdo, ki ga poznam reče, ja, ta Mencinger je res gnoj. Kdo je zdaj kdo, kdo je s kom in kdo je kaj in kaj je kdo?

Absolutna zmeda duha. Takoj bo pristopil teoretik zarote (hvalabogu praktikov ne poznam) in bo rekel, vidiš, oprali so ti možgane, zmeden in si in to je "njihov" cilj. Za "njihov" vstavi prosto po domišljiji.
Berem in berem in berem. Razmišljam, ampak opažam le eno stvar. Resnica je kompleksna in izmuzljiva, odvisna od opazovalca in krojena po meri njegovega uvida. Z Zu zdaj prebirava in gledava eno ameriško energy profiling zadevo - menda sem tip 3. Ogenj. Temeljna karakteristika - usmeritev k cilju. OK, recimo. Kaj je moj cilj? Več različnih na več različnih področjih. Kakšen je smisel? Whatever, bi rekel Wilko. In vesel sem, da imam zelo jasen cilj, kaj želim postati kot oseba. Tako negativno kot pozitivno sem zelo jasno profiliral svoj osebnostni cilj. Bolj sem mi oža polje moje zavesti, bolj je cilj jasen, bolj se mi svet kaže kot zmeden, kaotičen in nerazumljiv. Zato govorim o zmedi duha. Ničesar več ne razumem in mislim, da sem na dobri poti. Ko opazujem ljudi, kako se oklepajo gotovosti v svojem življenju, jih razumem. Ogorevc v svoji knjigi govori o egregorjih. Egregor je bitje, ki se ustvari s pomočjo intencije. Tako se spočne. Zelo lepo ga opiše in s tega vidika je knjiga, pa četudi prepisana, vsaj meni, dala nov uvid v naravo našega sveta. Ne gre za neko nadnaravno zadevo, neko čudno mistično inkorporirano bitje. Še najbližje je beseda ideologija. Vsi vemo, kako ideologija živi svoje življenje in na neki točki je ne moremo več razbiti na ljudi, ki jo mentalno hranijo. Ideologija živi kot samosvoja pošast, ki jo je nemogoče ubiti. Takoj sem pomislil na našega Janeza in Boruta. Onadva sta samo še svoja egregorja. Bitje, ki sta ga ustvarila, je nase prevzelo toliko samostojnosti, da osebe za njim ni več. Obema je pri ustvarjanju tega bitja pomagalo toliko ljudi, da se rezultatu ne gre čuditi. Sedaj niti podpore ljudi ne rabita več. Bitje je postalo tako močno, da ga je nemogoče odstraniti, četudi bi vsi ljudje spregledali in ga hoteli uničiti. Uničita ga lahko le sama. Sedaj razumem ta mirage, ki se nam odvija pred očmi. Nobena politična analiza mi ni pomagala, noben psiholog, rabil sem "prepisano knjigo". Če na svet okoli sebe pogledam na ta način, je veliko bolj jasen. Vsak človek vleče s sabo kup teh egregorjev, eni po stotine, eno pa eno samo ogromno pošast. Včasih vidiš človeka, ki mu egregor samo kuka izad hrbta, včasih človeka sploh ne vidiš več. Tudi človek, podoba človeka je egregor. Je bitje, ki ga dominira v njegovi človečnosti. Egregor nima etičnega predznaka. Človek brez egregorjev ne obstaja. So osnovni način bivanja človeka. Zato pravi Bruce Lee: "As you think, so shall you become"

Kaj torej mislimo in kakšna bitja moči pošiljamo v vesolje, med soljudi in v svoje telo? Jaz sem ustvaril enega, ki skrbi za zmedo. Ljudje, ki se z mano pogovarjajo, postanejo zmedeni, če ga spustim z verige. Rad ga imam in težko sem mu odpovem. Niti ne znam, kako. Ampak kanim se naučiti.

Dvig zavesti

Zadnje par dni sem imel kar nekaj zabavnih srečanj z birokracijo. Zato sem začel razmišljati o njej. Vtis imam, da število pravil raste. Vse postaja zelo komplicirano. To smo ugotovili že doma, ko je zaradi boleznih norih krav postalo iz danes na jutri prepovedano klati govedo doma. Ureditev klavnice na kmetiji pa je nočna mora. Ko sem na ministrstvu in veterinarski inšpekciji iskal odgovore, sem vedno naletel na enak vzorec. Standardi so sprejeti na evropski ravni. Vsaka država dobi okvir delovanja in včasih pravico do izjem. Tako se neglede na enake smernice izvajanje zakonodaje v posameznih državah precej razlikuje. Slovenija boleha za papeštvom. Zakonodaja vedno teži k bolj zapleteni interpretaciji smernic in vedno bolj stran od ljudi in dejanskega stanja na "terenu". Ravno v zgoraj navedenem primeru je avstrijska zakonodaja veliko bližje kmetu kot naša. Zakaj zakonodajalec postopa v tej smeri, je kompleksno vprašanje. Dejstvo je, da zakone pišejo, vsaj laični javnosti, popolnoma neznani ljudje. Če zakon vloži stranka, ga zanjo napiše "strokovni" svet. Nisem prepričan, ampak ponavadi se da izvedeti, kdo je to dejansko oblikoval. Ampak nikoli ne vidimo teh ljudi zagovarjati zakona in svojih odločitev. Predlog zakona gre v razpravo, ampak žal pri nas zakonodajno telo zakonov verjetno ne prebere dobro, če jih prebere, jih ne razume, in četudi bi jih bilo zmožno razumeti, ponavadi ne upajo kaj dosti pripomniti, ker gre za ozka strokovna področja. Že sam jezik, ki ga pisci uporabljajo, je čisti presežek zakompliciranosti nad jasnostjo. Kakšen pravnik bi tu rekel, ja, moramo biti jasni in res je, ampak jasno ne rabi biti tako slabo stilno oblikovano, da zna tekst razmeti samo posvečeni pisec ali razlagatelj takšnih godelj. Ker zame je to godlja. Če zakona ne razume moja mama, je zakon slab. Ne vsebina, forma. Zadnje čase opažam, da se ti neposredni navedki iz pravilnikov in zakonov nahajajo celo v brošurah za javnost, kar verjetno kaže, da je bil stik z realno zmožnostjo razumevanja povprečnega bralca zgubljen. Torej, po nekakšni navadi so naši (novi) zakoni na strožji strani glede na smernice, opisujejo neka stanja ali dajejo neka navodila, ki v praksi ne obstajajo in povzročajo obilico zapletov. Niso berljivi, jezik je težak in nerazumljivo zapleten. Ob vsem tem pa niti niso koherentni, kar je verjetno posledica popravkov ob zadnjih trenutkih, ko politika diktira ad-hoc popravke zaradi nekih kompromisov. Takšni zakoni ne služijo dobro in otežujejo življenje ljudi.
Na drugi strani kovanca se nahaja državljan, zaradi katerega se zakoni pišejo in sprejemajo. Trmasto vztrajanje Slovencev pri čisto napačni samopodobi sedaj že meji na parodijo. Slovenec je pošten, priden in zanesljiv. Hmja. Pošten je že, samo kaj razume pod besedo poštenost? Priden je, ampak za koga? Zanesljiv je, ampak hkrati popolnoma neprilagodljiv. Ne gre za pomanjkanje vrednot, gre za zelo prosto interpretacijo vsebine posamezne vrednote. Če spremljate ameriško politiko so vam znani njihovi biseri besedne umetnosti, slovenski politični retoriki ne zaostajajo dosti, če prav razumem, se hodijo celo šolat. Ko vrednote postanejo preširoke in praktično neuporabne, pride črka zakona. Menim, da v Sloveniji spremljamo ta proces v živo. Vse poskušamo regulirati, ker ne moremo več zaupati v nikogar. Če ti nekdo da račun, ker je opravil storitev, valda da ga plačaš. Ne, mi moramo imeti za to precej zapleteno zakonodajo, ki poleg tega, da še vedno ni uspešna pri izterjavi, oteži vsakdan vsem, ki imajo s tem stik. Kaj je zdaj kura in kaj jajce? Je zakonodaja povzročila izmikanje, opravičevanje nezakonskega ravnanja, ali je etično sporno dogajanje povzročilo zaostritev zakonodaj na vseh področjih? Mislim, da se to medsebojno oplaja in raste skupaj do točke, ko se zlomi. Nikakor pa ne vem, kdaj ta točka nastopi in kaj se zgodi po tem. Razumem pa, da zloma vrednot v neki družbi ne moremo popraviti pri odraslih ljudeh. Vrednote lahko zabetoniramo samo v otrocih, pa še tam obstaja naravna selekcija, ki določenim osebkom "podari" bolj široko razumevanje osnovnih vrednot. Če otroci ne dobijo tega, odraslih ne moreš popravljati, sigurno pa ne mimo njihove volje. Osebno živim že od malega v svetu, ki ga ne razumem - oziroma ga razumem vedno bolj. Zame je bila zapoved "ne laži" - jasna. Torej - vrednota "resnicoljubnost" je bila postavljena visoko. Zelo sem bil zmeden, ko sem videl, da je ta vrednota posod visoko cenjena, hkrati pa teptana na toliko načinov. Dolgo sem rabil, da sem dojel, da gre za razliko v pojmovanju vsebine te vrednote in da ni nujno, da to razumemo enako. Ljudje na splošno tarnajo o pomanjkanju vrednot in se hkrati pritožujejo nad neživljenjskostjo zakonov. Birokracija je naš stik s svetom tega stroja, ki raste iz potrebe in jo hkrati ustvarja. Rešitev vidim v vzgoji in določenih metodah, ki posamezniku pomagajo razumeti svoje čustveno in duševno življenje - s tem svoje reakcije in dejanja. Ko new-age govori o dvigu zavesti, je meni absolutno jasno, o čem govorijo. Žal oni tega ne razumejo niti najmanj.

Samopodoba, samoosmislitev, razmislek, preudarjanje. Kaj čutim in kaj vem? Kaj ne vem in kaj nočem čutiti? Kaj me jezi in kje sem pristranski? Kdaj poslušam in kdaj ne poslušam? Govorim resnico ali to, kar si želim, da bi resnica bila? Ne neprestan, ampak občasen vpogled v svoje mentalno življenje, je prvi korak, drugi korak je ustrezno delovanje. Budisti so že vse povedali. Samo prevesti moramo v naš svet. Vedno znova me presenetijo ljudje, ki bi jih nikakor ne označil kot "ne-moralne". Ko je treba utajiti davke, tam ga ni junaka. Vsak bo našel vsaj par izgovorov, zakaj je nemoralno obnašanje tu dopustno. Ravno danes sem doživel nekaj, kar lepo oriše naše lastne miselne akrobacije. Na šoli v Polhovem Gradcu sem hotel predstaviti aikido za otroke. Po parih dneh sem uspešno dobil na telefon ravnateljico. Gospa mi je takoj zabrusila, da je to nemogoče in naštela nekaj razlogov zakaj, ampak po glasu sem sklepal, da je razburjena. Nič nisem silil, rekel sem, da razumem in da ni problem, samo da vem, pri čem sem. Sedaj pa sledi hecen preobrat. V njenem glasu je bilo začutiti, da ne razume, zakaj se ne razburjam in začela mi je podrobno razlagati, zakaj to ne gre. Tokrat z opravičevalnim tonom. Spet sem ji dejal, da ne rabi razlagat, da razumem, da tega ne sme. Ampak gospa se ni dala. Hotela je, da bi razumel, da ni ona tista, ampak država, zakon, favšija, politika itd. Ona ne bi rekla ne. Jezimo se, ker ne smemo, in hkrati opravičujemo, ker bi radi, pa ne moremo. Večkrat naletim na podoben odziv. Če meni kdo reče, prekršil si zakon, jaz rečem - da - če sem ga res. Sam presodim in pri tem vztrajam. Če peljem prehitro, ne moledujem za nižje kazni. Sploh ne razumem, kako to poteka. Radar ti nameri 90 na 60, in ker je policaj dobre volje in ker obstaja merska napaka in ker si reven, pa ti bo napisal samo 10 km prekoračitve. Tam stoji policaj, oseba, ki ji zaupamo, da bo udejanjala zakone, ki namerno laže, ampak ker laže nam v korist, je pa ok in domov gremo srečni. Ampak merilec je pokazal 90. Kdo tu koga jebe zdaj. Ste plačali manj kazni, super. Ste žrtvovali svoj ponos in integriteto  ste sodelovali v degradaciji zdravega razuma ali ne? Da. Je zakon prestrog? Boste protestirali, pisali lokalnemu predstavniku stranke, ki vložila tak zakon in izrazili svoje mnenje? Ne. Lažje je degradirati sebe, pripisati krivo "sistemu" in iskati luknje. Vemo, da se zlo začne z majhnimi koraki. In brez zavestnega vpogleda vase jih delamo iz dneva v dan in na koncu se čudimo, kam smo prišli, da so naši župani "gotovi" in politiki prevaranti. Takšni so kot mi in vi, in ravno toliko jih je sram. In če jih sram zaleze, ko jih naskoči od zadaj, takrat udarijo z zakonom, in ta je strog. Strog je, ker se bojijo sebe in sebi ne zaupajo. Ni ga bolj zadrtega abstinenta od alkoholika.
Prejle sem napisal, da ne vem, kam točno vodi pretirana birokratizacija, verjetno do nekega zloma. Ampak obstaja še bližnja rešitev, to je paradržava - po domače mafija. Mafija deluje na principih  ki se nam sedaj umikajo. Spoštovanje, družina, poskrbi za svoje - in vse to ubiješ v betico ljudi z macolo. Učijo se hitro. Strah pred nasiljem, daleč smo prišli, če bo to postal ponoven motivator moralnega življenja. Raje bi videl dvig zavesti.

Ena debata

Spoštovani, z vami bi delil eno debato, ki poteka tako v meni kot za vsakim šankom. Gre za dilemo - kako se obnašati kot posameznik, kar se tiče trenutnega političnega stanja v državi. Imeli smo prvi krog volitev, katerih sem se nameraval udeležiti in oddati neveljavno glasovnico, pa potem tudi tega nisem naredil. Sem pa bil soočen z zanimivim argumentom glede participacije, ki bi ga rad delil z vami in kasneje še moj pogled.

Skrajnosti so - aktivna udeležba na politični sceni v okviru zakonskih možnosti proti popolni kategorični zavrnitvi vsake participacije v čemerkoli, kar diši po politiki. Argumentacija za slednjo držo gre takole nekako: Ne morem spremeniti sistema, ki je v sebi iztrošen in bolan tako, da ga poskušaš spreminjati - bolje je, da umre (in manj ga drezaš, prej bo hin) in iz pepela se bo dvignil drugačnem "sistem". Izhaja iz teorije miselnega zdrsa, o katerem govorijo nekateri znanstveniki in umetniki. Ne moremo s starimi očmi videti novih stvari, rabimo teleportacijo na drugo gledišče. Ne moremo  z starimi metodami priti do novih spoznanj. Odličen primer za to so veliki premiki v znanosti, ki so vedno pretresli temelje dolgotrajnih ustaljenih pogledov in metod (vesolje, evolucija, itd.) Upam, da razumete. Sam imam dvome v takšno razlago poteka zgodovine, ki je podobna zenovskemu pojmovanju časa. Gleda samo točke iz zgodovine in spregleda kontinuiteto razvoja. Torej, na nek način drži, ampak po drugi strani spet ne drži - predvsem pa nič ni tako enostavno. V debati, ki smo jo imeli, je bilo to predstavljeno na primeru države. Če ljudje absolutno nehamo participirati v demokratičnem procesu, bo ta izgubil svoj smisel in porodil se bo nov "sistem" - torej odmik od politike naj bi prinesel ta zdrs v novo poglavje bivanja človeka v političnem smislu. Sistem bi se moral zrušiti sam vase, in iz pepela bi nastalo nekaj novega.
Ne morem se strinjati. Kontraargumente sem poskušal razvijati na več nivojih. Teza o zdrsu je problematična. Je priljubljena v teoriji, nikakor pa ni jasna, četudi bi bila dejanska, pa je vezana na velikega posameznika (ali dva, tri), ki v določenem obdobju pridejo do podobnih spoznanj. Zdrs se ne dogaja množici. Ker je zavračanje močnega posameznika del ideje o rušitvi sedanjega sistema, ki temelji na vodilnih figurah, pride do rahlega neskladja, ki se sicer da dodatno utemeljevati. Da gre za zdrs, kjer ravno v vodstvenih kvalitetah posameznika pride do takšne in takšne spremembe, ki potem postane sprememba "sistema". Še bolj problematična je zame teorija, da odmik od demokratičnega sistema lahko prinese zrušitev sistema. Ta teza vsebuje toliko neizrečenih predpostavk, da sploh ne vem, kje začeti. Najbolj očitno se mi kaže tole: trenutni sistem je demokratičen samo po nazivu, ne pa po vsebini ali načinu izvajanja. Če se odmikamo od njega (od njegove ideje), prihajamo ravno tja, kjer smo zdaj in šli bomo šle dlje. Po padcu demokracije pride do oligarhije, potem do absolutizma, ki pripelje nazaj do demokracije. Vendar čutim v ljudeh neko fiksno idejo, da obstaja nekaj drugega, nek nov način sobivanja, delovanja, ki je v osnovi drugačen od teh naštetih. Vendar alternative ni, vsaj je ne poznam. Alternativa je ravno v udejanjanju demokracije, kot bi bila alternativa "komunizmu" udejanjanje komunizma in je alternativa katoliški cerkvi krščanska vera. Rešitve vidim samo v množičnem razumevanju in participaciji - in vem, da je to precej utopično. Naraven cilj toka civilizacij nas žene proti absolutizmu (oligarhijo že imamo), o kakšni demokraciji pri nas ni govora.
V pogovoru, kjer nisem veliko govoril, sem nazadnje šel v drugo smer, poudariti sem hotel zgled držav kjer demokracija deluje. Skandinavske države so lep zgled, ampak kaj je tista razlika? Sam izpostavljam vzgojo otrok in mladine. Demokracija je sistem, ki temelji na sodelovanju odraslih posameznikov. Poudarek je na "odraslosti". Edini način za dosego kakršnekoli trajne spremembe je vzgoja odraslih ljudi v določenem duhu specifičnih vrednot. Če tega sistema vrednot ni, je sistem demokracije nemogoč in tudi ne najbolj primeren. Berem čudovito knjigo, ki potrjuje moje mišljenje na vsakem koraku. "Država v megli" - Viljem Ščuka. On piše o pomanjkanju motivacije, jaz govorim o pomanjkanju ognja. Jaz govorim o izgubi vere, on tarna o pomanjkanju duhovnega vidika človeka. Človek vodi delavnice za "osebnostni razvoj šolarjev", tako da izobražuje mentorje, starše in otroke in hkrati teži šolskemu sistemu in ga poskuša spremeniti odznotraj. To je pristop - ampak tega so zmožni samo ljudje, ki so sami dosegli odraslost in živijo določene vrednote. Jaz delam aikido. Delam z otroki, ampak na drug način. In razmišljam, kam naj usmerim svoje moči, kam naj stopim in kje naj začnem. Ker stati zunaj in opazovati je nično, prazno in nesmiselno. Tudi v aikidu je vedno jasno, kdaj si "zunaj" in kdaj si "znotraj". In samo znotraj lahko nekaj spremeniš, ker ti postaneš os dogajanja. Zato trdim, da tisti, ki se odmikajo, bežijo. Ne sprejemajo sveta, kot je, ampak si z distanco ustvarjajo svoj svet, hkrati pa opazujejo dogajanje in ga komentirajo - seveda iz varne razdalje. Če hočemo premik, zdrs, spremembo, je treba noter. Mehko, nenasilno in preudarno, harmonično in odprto. Sebe postaviti za os dogajanja in svet se bo začel vrteti po naše.

Kaj nas briga?

Danes sem v stanju nevednosti. Imam dvome. Nimam odgovorov. Kaj narediti. Obdelovati svoj vrt ali pomagati sosedom? In kako mirno obdelovati svoj vrt, če leži na veliki skupni njivi, kjer sosedi še kako vplivajo na moje delo. Vidim napake, včasih vidim rešitve, včasih ne vidim rešitev, nikoli pa ne vem, ali je to sploh moja stvar in kaj je moja stvar, kaj me briga. Kaj nas briga?

V globalnem svetu obstajajo globalni problemi, menda bo že tako. Človek, ki s težavo krmari skozi družinsko življenje, kje najde on čas za globalne probleme. Bolj je svet odprt, bolj je človek, ki je nagnjen k reševanju problemov, nemočen. Zato se obrne navznoter, ker pred ogromnim zidom vsega "narobe" v svetu lahko samo onemiš. Ampak vedno pride do tebe. Četudi še tako hočemo, da nas ne briga, pride in nas udari, hočemo ali nočemo. Kako se odzvati, kakšne so obrambe in strategije, ki nam preprečujejo pasti pod težo?

Mislim, da je modro, da se o stvareh čim manj govori brez namena, da se kaj tudi naredi. To je dobro vodilo. Omeji svoje možgane na možno in uresničljivo, sanjaj, ampak ne bodi sanjač. Kako veš, kaj je možno? Težko, ampak s prakso delanja dobiš občutek. Zelo malo ljudi na svetu poznam, ki delujejo po tem principu in vsi so mi velik navdih. To so ponavadi malo hecni ljudje. Življenje jim gre tja, kamor gredo. Če rečejo, to bom naredil, to potem naredijo. Kakšna preprosta kvaliteta, ampak kako osnovna in kako pogrešana v sodobnem svetu. Poznati svoje moči in hkrati vedeti za svoje omejitve, to je umetnost. Še bolje je, ko jih vprašaš za nasvet - čeprav sam nerad sprašujem, ker se mi zdi, da je vsako spraševanje odveč. Odgovori so vedno neprijetni - pa ne v smislu pametovanja. Zahtevajo, da potrdiš resnost svojega vprašanja. Ker ta igra ne more biti igrana brez tega, da ti, sprašujoči, položiš sebe v roke mojstra in skloniš glavo ter sprejmeš odgovor. Za dober nasvet moraš stati na tleh, ki ti omogočajo dobro vprašanje. In vedno drži to, ko imaš dobro vprašanje, že veš odgovor. Iščeš samo še potrditev, ker sam sebi ne zaupaš. Mojster to ve, in ti veš, da mojster ve, in tako te je sram vprašanja.

Zato je moj nasvet zadnje čase, ko srečam zgubljeno dušo, en sam. Najdi človeka, ki mu zaupaš, in ga posnemaj, vzemi si ga za zgled. Vsak človek rabi mentorja, vzornika, vzgled, cilj, nasprotnika, sovražnika. Vsakič, ko to vprašam, v očeh duše vidim, da večina pozna vsaj eno tako osebo. Vidim pa tudi, da niso pripravljeni narediti prvega koraka. Ponavadi zaslišim brnenje možganov s klasičnimi: "Ja, ampak ..." Takrat vem, da še ne stojijo na tleh, kjer bi lahko svojemu mentorju zastavili vprašanje. Če ga mu zastavijo, jih odgovor pusti nezadovoljene, ker ne slišijo tistega, kar bi radi slišali. Vsak dober mentor je zelo verjetno na nekaterih področjih življenja totalen idiot. Ta vidik njegove osebnosti je tisto, kar ga dela človeškega in kar je upanje za vse nas. Niso naše napake tisto, kar nas definira, ampak naši uspehi.

Ko sem v stanju, kot sem danes, ko se zasipam z novicami iz sveta politike, usode naše male države, usode sebe in moje družine, mojih bližnjih, takrat vedno najdem moč v tem, da se zavem zgoraj napisanih stvari. Danes sem govoril s dežurno pravnico na Ministrstvu za socialo, delo itd. Na mojo pritožbo, za katero imajo 2 mesečni rok, po treh mesecih ni nobenega odgovora. Prijazen, mlad glas dekleta mi reče, da so zdaj na vrsti aprilske, torej imajo cca. 6 mesečno zamudo. Vpraša, kaj mi je storiti, naj sprožim upravni spor. Ona pravi: "Da". Jaz vprašam: "Kaj bom s tem dosegel?" Ona reče: "Nič, čakali boste še tam" Potem pa je vzela moje podatke, rekla, da če lahko pritožbo rešijo pozitivno, bodo to storili takoj, če pa ne, bo šla v redno proceduro. Šele zdaj vidim absurdnost tega. Bolj kot to pa je zanimivo opazovati čas, kjer živimo. Pišejo se zakoni, ki se jih ne zmoremo držati. Državni organi sami vede kršijo roke in samo nemočno skomigajo z rameni. Ampak ta zakon se ni spisal sam. Nekdo je odgovoren za delovanje pravne službe na ministrstvu. Kakšna kazen bo doletela ministrstvo in kdo za hudiča je sploh ministrstvo? Ob takih vprašanjih se mi začnejo porajati ideje, ki bi bile čisto izvedljive. Pa vendar se ne premaknem iz mrtve točke, ničesar ne naredim za to, da bi živel v državi, kjer bi vsaj uradni organi države spoštovali same sebe in skrbeli za minimum pravnega reda.
Nekoč sem začel biti politično dejaven v organizaciji, ki ima velik potencial. Ko sem se upiral svoji vlogi, mi je mentor navrgel nekaj v stilu: "Tu se lahko dokažeš, kaj boš pa drugega počel v življenju?" Meni se je takrat zdelo to zanimivo stališče, ampak vedno bolj ugotavljam, da se borim proti samemu sebi in da nasvet ni bil iz trte izvit način poceni motiviranja. Koliko takih, kot sem jaz, sedimo doma, niti ne volimo več in bentimo čez idiotizem, ki se širi kot ogenj. Tako smo pametni, pa ne razumemo osnove delovanje družbe, ki je participacija. Delovanje. Prevzemanje odgovornosti. Vsa vprašanja in dvomi so samo otročji izgovori. Kaj nas briga? In kdo je naš mentor? Kam želimo in kako?

Izguba vere

Rad bi pisal o izgubi vere. Govorim o zmožnosti vere, torej o sili, ki je prisotna v človeku, ki mu omogoča sprejeti nekaj za dano v nekem času in prostoru.  Gre za za neko zmožnost, ki ponavadi poraja dejanje. Vera v boga je samo eden izmed možnih načinov uporabe vere. Ponavadi pri veri sklepamo, da je njen predmet izven "razumske" zaznave - ravno zato rabimo vero, torej sprejetje nečesa na podlagi ne-razumskih razlogov. Jaz vere ne pogojujem z njenim predmetom. Vera je zame osnovno bitno delovanje človeka.

Ljudje smo imeli vedno skeptičen odnos do ustreznosti realnosti, kakršna se nam kaže. Opazili smo, da je vse spremenljivo, da nas duh vara, itd. Zato smo, ker biti varan je nevzdržno, svojo vero položili v nekaj izven sebe, kar nam podeljuje gotovost. Dokler smo držali vero v to zunanjo gotovo entiteto, smo lažje živeli. Potem pa je prišel en smotan Nemc in rekel: "Bog je mrtev." Metafizike ni več. Zunanji vir gotovosti je mrtev, človek poskusi stopiti na svoja ramena. Vir gotovosti je hotel prenesti v lasten organ, razum - fizično v možgane - tako se rodi vera v znanost. Znanost daje gotovost, ampak čisto drugačno vrsto gotovosti, kot jo je prej nudil bog. Tisti, ki so najbolj nagnjeni v vero v boga, imajo najmanj zaupanja v znanost. In tisti, ki so sprejeli znanost kot oporno točko, imajo izredno skeptičen odnos do vere. Večina pa jih tava vmes, stališča se premikajo.

Ker hočem govoriti o izgubi vere, moram razjasniti par stvari. Nikakor nočem govoriti o veri v boga. Tu ni problem v veri, ampak v tem, da boga ni. Ta koncept je mrtev. Tisto, kar mene zaposluje, je izguba vere. Zdi se mi bizarno, da z izgubo predmeta vere izgubimo vero samo. Enaka bizarnost se pojavi pri ljubezni - tega enostavno ne morem sprejeti - torej verjeti. Ljubezen in vero imaš - potem ju usmeriš na predmet, jima daš vsebino. Ljudje smo enako negotovi v vse, kot smo bili pred xy leti. Moj način delovanja do sveta je vera. Vera je podstat mojega bivanja, na veri stojim. Niti je ne morem izklopiti, vera je vedno tu, vedno je prisotna. Mogoče ste sedaj zmedeni, kako lahko govorim o izgubi vere, če govorim o tem, da je vera podstat bivanja. Mislim, da je stvar kompleksna. Dvom v vero pač temelji na veri v dvom. Izguba vere ni nič drugega kot vera v dvom, je manjko vere, ne-bit.
Včasih smo dvomili v svet, zato smo iznašli boga in vanj položili svojo vero, da nas svet ne vara. Ko smo prerasli to fazo in ubili boga, smo vero položili drug v drugega in vase. Razočaranja se vrstijo. Drugemu ne zaupamo, sebi tudi ne. Znanosti nočemo zaupati, ker je njen temelji bivanjski način dvom in je v osnovi - drugi v preobleki. Ker nam zmanjkuje možnosti, kam položiti svojo vero, smo se obrnili proti veri sami. Ne premoremo več vere, ne v ljudi, ne v stvari, ne v boga, še smrti ne sprejemamo. Nič ni nadomestilo te vere, obstaja samo manjko, zevajoča luknja človeškega potenciala.

Mislim, in verjetno vas veliko misli podobno, da nezaupanje in ne-vera pehata človeštvo v cikličnem boju rasti in propada. V praksi sedaj hitro naštejemo nekaj perečih ne-ver. Ni vere v ljudi, ni vere v politiko, ni vere v denar, ni vere v vrednote, ni vere v boga, ni vere v napredek, ni vere vase .... Vsak manjko vere na kateremkoli področju bi se dal zgodovinsko locirati, verjetno večkrat zapored v toku zgodovine. Vsaka ne-vera ponavadi rodi neko vero, ki jo nadomesti, dokler v človeku gori ogenj, ki jo lahko hrani. Izguba ognja tako pomeni nezmožnost vere, to pa lahko danes opazujete v kulminaciji vsakodnevnih bizarnosti. Mantra - konec je velikih idej - je samo kamuflaža za ne-vero v te ideje. Problem ni v manjku idej, problem je v ne-veri, ki je, vsaj zame, posledica izgube ognja. Seveda ne gre spregledati dejstva, da je nezaupanje idejam posledica groznih izroditev teh idej in več je bilo vere, večje so bile smrtne žrtve. Ravno danes praznujemo "praznik", katere posledica je nesmislena smrt miljonov. Kje se je začelo - spet en Nemc, ki je imel vero. Ampak rešitev ni ugasnitev vere. "Raje hoteti nič, kot nič hoteti!" - je credo nihilizma. Pri izgubi vere gre zame za absolutno sprejetje nihilizma - sprejmem nič, ker nočem (ne morem, ne znam) sebe postaviti za svojo vero. In v tem niču ne more iti nič narobe, če verjamem samo v lastno nemoč in praznino, bo rezultat tega verjetna nemoč in praznina duha - to ovrednotim kot najmanjše zlo in poskušam poskrbeti za čim več potreb, ki prinašajo hitro in enostavno zadovoljitev. Če sledimo misli, lahko rečemo, da je vera sedaj spet naredila krog do hedonizma? Mogoče res. Biti le prase v čim bolj nobel svinjaku vere ne zahteva. Biseri niso za svinje.

Vse se prične pri kultivaciji ognja, ki lahko hrani vero posameznika. Ampak vera je šele začetek, ki mu mora slediti dejanje. Vera vodi dejanja, po tem se pozna. Zato govorim o izgubi vere, ker ne vidim dejanj. Kdo izmed vas verjame v svoj dvom? Ampak malo kdo dvomi.